Ljubitelji teorije zarot bi kaj hitro lahko našli ustrezen scenarij, da je morda tak pat položaj ustrezal obema stranema. Na strani prodajalcev je bilo več kot očitno opaženo prelaganje odgovornosti drug na drugega, povedano drugače, SDH se najprej ni želel odločiti o prodaji, vlada tudi ne, saj je vrnila žogico nazaj k nadzornikom SDH. Ti so se prav tako ustrašili, saj za svoje odločitve odgovarjajo z vsem svojim premoženjem. Težko je razumeti sprejem nadzorniške funkcije v takem organu, kot je SDH – da bodo morali sprejemati težke in odgovorne odločitve, bi se morali namreč zavedati ob nastopu take funkcije, a so jih očitno vodili drugi, po vsej verjetnosti finančni vzgibi.
Na drugi strani je tudi Cinven naredil skrben pregled družbe in tveganja glede Debitela oziroma družbe One so bila znana že prej. Tako se postavlja vprašanje, zakaj teh tveganj ni vključil oziroma pogojeval že v prvotni ponudbi (kjer pa je vključil tveganja glede bodočega poslovanja oziroma glede potencialnih izgubljenih tožb zaradi monopolnega položaja) in zakaj šele v zadnji? Tako pa po teoriji zarote zadeva izpade v smislu: prodajalca in kupca sta kljub dolgim in napornim pogajanjem ostala vsak na svojem bregu, pogoji za eno oziroma drugo stran niso sprejemljivi in transakcija ni mogoča. Tako na eni strani vlada oziroma SDH ne bo kriv za razprodajo slovenske srebrnine, sklad Cinven pa je glede na zadnje poteze očitno obupal nad postopki oziroma ovirami v prodajnem procesu, saj se je postopek spet vlekel odločno predolgo. Ponavlja se zgodba z Mercatorjem, kjer so prav tako odpadli skoraj vsi strateški in finančni investitorji in je na koncu ostal samo Agrokor. Postopek neuspešne prodaje bo znašal več kot 5 milijonov evrov, ki ga bo moral pokriti SDH oziroma davkoplačevalci. Če bi se postopek vseeno zavlekel v jesensko obdobje, bo treba narediti nov skrben pregled (in s tem nastanejo novi stroški), saj bo v vmesnem času Telekom objavil polletno oziroma devetmesečno poročilo in številke se lahko spet premešajo…
