Iz zgodbe o kuri in jajcu vemo, da odgovora, kaj je bilo prej, ne najdemo. Kako sta Nato in Rusija iz sicer ne ravno ljubečega partnerstva prešla k preteči sovražnosti, prav tako nima jasnega začetka, še posebno zato, ker sta spremenjenemu odnosu botrovala ista akterja (George Bush mlajši in Vladimir Putin), resda v hitro spreminjajočih se mednarodnih razmerah, sproženih po enajstoseptembrskih napadih na ZDA. Še ne tri mesece pred tem smo bili na Brdu pri Kranju priče njuni ljubezni na prvi pogled, po hudi ameriški teroristični izkušnji je ta pokazala znamenja trajnosti, da bi s kasnejšo dominacijo enega od partnerjev nastale razpoke, ki so s potezami drugega prerasle v prepade. V politični obnovitvi Vojne zakoncev Rose sta ZDA in Rusija zdaj v sekvenci, ko Oliver (Michael Douglas) povozi Barbarino (Kathleen Turner) mačko. Ali bo konec za državi, ki se pulita za globalno hišo, enak, je nehvaležno napovedovati, prav tako kot vsak drug rezultat, vključno z njenim kitajskim prevzemom.

Nameščanje težke Natove oborožitve v nekdanje moskovske satelite, o čemer naj bi obrambni ministri zavezništva sklepali konec tega meseca, je že sprožilo ruski vojaški odmev. General Juri Jakubov je dejal, da v tem primeru ne vidijo druge možnosti, kot da »nadgradijo svoje sile na strateški zahodni fronti«, pri čemer bodo imeli »prosto izbiro, saj bo šlo za povratni obrambni ukrep«. Obojestranska obrambna retorika torej, ki pa dejansko zveni kot napovedovanje vojne. Zanjo niso potrebni »idioti«, ki bi po Putinovih besedah lahko edini pomislili na rusko vojno z Natom, ampak prgišče tistih, ki se jim bo – kot je ugotavljal papež Frančišek v sarajevski pridigi – splačala, ter množica onih, ki jih pred vojnimi grozotami brani le retorika, ne pa dejanja političnih vodij.

Svojevrsten primer tega smo doživeli ob robu vrha Afriške unije v Johannesburgu, ki ga je sudanski predsednik Omar Al Bašir izkoristil za porog mednarodnemu kazenskemu sodišču. Potem ko se iz previdnosti zaradi tiralice ICC ni udeležil inavguracije Jacoba Zume leta 2009 in leto kasneje odprtja svetovnega nogometnega prvenstva, je tokrat podpisnico rimskega sporazuma postavil pred dilemo, ali bo do pretežno skeptične Afrike, ko gre za neodvisno in nepristransko mednarodno pravico, vodila pragmatično politiko ali pa vztrajala pri načelih, ki jih je po mnenju vladajočega nacionalnega kongresa že povozil čas. Eno med temi načeli je, da so vojni zločini in zločini proti človečnosti univerzalni zločini in ne regionalna ali celo samo afriška domena, o čemer nas pravzaprav prepričujejo dosedanji primeri pred ICC, ki zadevajo zgolj osem afriških držav. Napoved preliminarnih preiskav ICC od Palestine prek Afganistana do Ukrajine in Hondurasa tega vtisa še zdaleč ne popravlja, tudi zato ker ima v rokah prijave o domnevnih zločinih proti človeštvu iz vsaj 130 držav. Tožilci so zelo selektivno izbrskali le peščico med njimi, ker nekateri najpomembnejši mednarodni akterji ne le zavračajo mednarodno kazensko sodišče, ampak pridigajo lastno nedotakljivost pred njim, kot denimo Izrael, ki že desetletja nad Palestinci izvaja apartheid in po vse bolj posplošenem prepričanju tudi genocid.

V takem mednarodnopolitičnem ozračju postajajo že sprejeta pravila vse ohlapnejša, uveljavlja pa se tako imenovani zakon džungle, kjer je pravica na strani močnejšega brez moralnih in drugih zadržkov. Če na hitro preletimo helsinški dekalog (suverena enakost držav, vzdržati se je treba uporabe sile in grožnje z uporabo sile, nedotakljivost meja, teritorialna integriteta države, miroljubno reševanje sporov, nevmešavanje v notranje zadeve, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s svobodo mišljenja, vesti, vere in prepričanja, enakost pravic in samoodločbe narodov, sodelovanje med državami, izpostavljanje obveznosti mednarodnega prava v dobri veri), so ta načela v današnji praksi mrtve črke na papirju, ker pač ni mehanizma, ki bi jih ohranjal pri življenju. Od sprejetja leta 1975 pa do preloma stoletja je za to najprej skrbelo ravnovesje (jedrskega) strahu, po koncu blokovske delitve pa jim je veljavo ohranjala vera, da je svet postavljen na trden temelj miroljubnega sožitja, v katerem je balkanska krvava rihta samo boleč tur, iz katerega mora izteči gnoj, in druga krizna žarišča le tleči ostanki hladne vojne, ki jih bo mogoče z lahkoto pogasiti. Vladavina mednarodnega prava naj bi v nadaljevanju vsa omenjena načela grela kot večna luč, a očitno nikomur ni bila pogodu. Če že iščemo začetek današnjega stanja, je ta prav v odločitvi z začetka tega stoletja, da je državni terorizem odgovor na vsa nasprotja (pre)hitro globaliziranega sveta.