Zasnova zagrebške razstave, ki je rezultat skoraj triletnega preučevanja arhivskega gradiva prvotne Državne šole Bauhaus od njenega začetnega delovanja v Weimarju (1919), preselitve v Dessau (1925) in nasilnega zaprtja v Berlinu (1933) ob nastopu nacizma, se navezuje na obnovo vrednotenja prispevka avantgarde preteklega stoletja oziroma razmisleka o njej, do kam in kako ji je uspelo v načrtih. In sicer tistih tvorcev avantgarde, ki jih je zgodovina označila kot njene protagoniste v umetnosti (Kandinski, Klee, Moholy-Nagy, van Doesburg, Albers, Itten, Schlemmer) in ki jih je ustanovitelj Bauhausa, arhitekt Walter Gropius, angažiral na novi visoki šoli, da bi skupaj s študenti ustvarili moderno vseučilišče v tedanji novi demokratični družbi. Preplet tradicionalnih medijev – slikarstva in kiparstva, ki je bil sicer pogoj na samem začetku Bauhausovih tečajev, skupaj s timskim delom, pri katerem so vztrajali pri funkcionalizaciji čiste z uporabno umetnostjo – ta cilj je zasledoval nov pedagoški model, in sicer v smeli, a žal delno tudi utopični smeri.
Bauhaus v našem prostoru
Vzrokov, zakaj se je zagrebški Muzej sodobne umetnosti, ta najvišja hrvaška in tudi največja muzejska ustanova v južni Evropi, odločila za tako razstavo, je več: predvsem zaradi potrditve vpliva načel Bauhausa na povojno umetnost, oblikovanje in arhitekturo, in sicer zlasti v lastnem in dveh sosednih nacionalnih prostorih. Kajti na Hrvaškem, v Sloveniji ter v Bosni in Hercegovini se je našla dediščina študentov v Bauhausu, katerih načrti, študijske vaje, umetniške zasnove so tokrat napolnili muzejske stene in vitrine. V kontekstu tega dokumentarnega in aplikativnega gradiva pa smo lahko ugledali še pojav zelo uspešne povojne hrvaške umetniške skupine Exat 51 – Eksperimentalni atelje (kiparja Aleksandra Srneca, arhitekta Vjenčeslava Richterja, grafika Ivana Piclja) in skromno nakazano študijsko smer B na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.
Ob prispevku aktivne četverice hrvaških študentov je treba hkrati opozoriti na dragoceno mapo več kot 90 del avantgardnih umetnikov s Kleejem na čelu, ki so se znašli v Zagrebu ob vrnitvi študentke ritmike, glasbe in plesa Marie-Louise Betlheim. Zbirka je preživela vojni čas in je od leta 1984 na voljo javnosti. Sicer pa so hrvaški umetniki, takoj potem ko so v Zagrebu leta 1923 ukinili časopis Zenit pesnika in pisatelja Ljubomirja Micića (v njem sta sodelovala tudi Černigoj in Ferdo Delak), odšli v Nemčijo, saj je bil prav Zenit tisto glasilo, ki je ozaveščalo bralce o idejah Gropiusovega Bauhausa. Med njimi je bila najvztrajnejša Otti Berger, ki se je po študiju na domači likovni akademiji v Dessauu leta 1927 vpisala na tekstilni dizajn in leta 1930 tudi diplomirala ter še dve leti zatem v Nemčiji vodila predavanja in delavnice. Ivana Tomljenović je v dveh semestrih ustvarila svoj najzanimivejši fotografski cikel. Drugi diplomant Bauhausa je bil bosanski arhitekt Selman Selmanagić, ki je imel srečo, da je dodobra spoznal metode švicarskega umetnika Josipa Albersa.
Lepo je v Zagrebu ob trideseti obletnici Černigojeve smrti spet videti kar enajst originalnih risb in kolažev (1926), tudi tistih iz (še vedno zaprtega) beograjskega muzeja sodobne umetnosti in slovenskega Gledališkega muzeja, pa obnovljeno mapo desetih črno-belih prvotnih linorezov, ob treh prostorskih modelih rekonstrukcijah po originalnih fotografijah arhitekta Spinčiča. Po napovedi v zagrebškem katalogu naj bi novo Černigojevo razstavo septembra pripravil Škofjeloški muzej.
Četudi je Černigoj leta 1965 na naslov obnovljenega arhiva Bauhausa v Berlinu poslal izjavo, da je »bil privatni in zunanji udeleženec predavanj pri Moholy-Nagyju in Vasiliju Kandinskem«, je svojo kratkotrajno navzočnost dobro izkoristil: spoznal je še Gropiusa, Schlemmerja, Kleeja, van Doesburga in tudi najvidnejše ruske avantgardiste.
Mar se niso tako kot Černigoju v Ljubljani zaprla tudi vrata smeri B na arhitekturi po dveh letih (1961) kljub aktivnim stikom, ki so jih imeli arhitekti Franc Ivanšek, Edvard Ravnikar in Niko Kralj z visoko šolo v Ulmu z Maxom Billom na čelu kot nadaljevalcem Bauhausovega izročila? Na razstavi pričajo o tej usmeritvi samo številčno skromni, a zanimivi študijski prispevki, podpisani z imeni Majda Kregar, Elza Budau, Jernej Kraigher.