Prvega septembra 1939 je Astrid Lindgren v dnevnik zapisala: »Danes se je začela vojna. Tega noče nihče verjeti. Včeraj popoldne sva z Elso Gullander sedeli v parku, otroci so tekali in se igrali okoli naju, midve pa sva mirno udrihali čez Hitlerja in bili obe prepričani, da vojne ne bo. Danes pa…« Nekaj let pozneje je postala avtorica teh stavkov zaradi svojih mladinskih literarnih del svetovno znana, na začetku druge svetovne vojne, ko je bila stara 31 let, pa je bila samo tajnica z dvema otrokoma. Pred nekaj meseci je veliko pozornost vzbudila biografija Astrid Lindgren v švedščini, ki jo je napisal Danec Jens Andersen. Predstavljena je tudi Astridina mladost, ko je pri 18 letih zanosila, a se ni hotela poročiti z otrokovim očetom, čeprav je bil bogat. Decembra 1926 je nato skrivaj odšla rodit v Köbenhavn, kjer je, preden se je vrnila v Stockholm, sina dala v rejo. Njeno vživljanje v njegovo usodo (sicer ga je pogosto obiskovala) je najbrž postalo navdih za zapuščeno siroto Erazma. Šele leta 1931, ko se je poročila s svojim šefom v službi v Stockholmu, je sina vzela k sebi. Leta 1934 se ji je rodila še hčerka.
Med nemško Skilo in Rusko Karibdo
Njen dnevnik veliko pove o njenih zgodnjih zrelih letih. Poleg tega zelo dobro pokaže, kako so med vojno na nevtralnem Švedskem gledali na Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo (ZSSR). Ko je konec leta 1939 ZSSR napadla Finsko, je v dnevnik zapisala, da se je »ves dan tresla«. Nato nadaljuje: »Kaj bo iz tega? Kakšna usoda nas čaka? In ubogo Finsko?« Jezna pa je bila, ker Švedska ni dovolila prehoda francoskim in britanskim četam, da bi pomagale Finski.
Aprila 1940 so Nemci z zasedbo Norveške »branili njeno nevtralnost« in Lindgrenova se je bala, da se bo zgodilo najhujše: »Pričakujemo splošno mobilizacijo in samo vprašanje časa je, kdaj bo Nemčija 'branila' tudi našo nevtralnost.« Toda ali je bila Švedska res nevtralna? Proti Norveški je namreč spustila na svoje ozemlje nemške sile. »To je javna skrivnost. Kravjo kupčijo smo sklenili, ker smo morali.«
Maja 1940 je ob začetku nemške ofenzive v Franciji zapisala: »Nemčija je podobna pošasti, ki se vsake toliko časa pojavi iz svojega brloga, da bi se vrgla na novo žrtev. Nekaj ni v redu z narodom, ki ima vsakih 20 let proti sebi vse človeštvo.« Toda mesec pozneje je izrazila misel številnih Švedov: »Najhuje je, da si ne smemo želeti poraza Nemčije. (…) Šibka Nemčija za nas na severu pomeni eno samo stvar: da bomo postali plen Rusije. In mislim, da bi raje vse življenje govorila 'Heil Hitler', kot da bi imela tu Ruse.«
Ni bila antisemitka
Tedaj je na pošti postala cenzorka pisem in s tem dobila globlji vpogled v dogodke v Evropi. Iz pisem, ki jih je cenzurirala, pa je tudi izvedela, da bo surovo maslo kmalu mogoče dobiti samo še na karte, in si ga je kupila veliko. V dnevniku je priznala, da ji gre z družino zelo dobro: »Danes sem bila v kinu s svojima otrokoma, ki imata vedno dovolj hrane. Stanujemo v lepem in toplem domu, včeraj smo jedli škampe in jetrno pašteto. (…) Seveda si to lahko privoščimo le za konec tedna, pa še tedaj imam slabo vest, če pomislim, da Francozi na mesec dobijo samo 200 gramov surovega masla.«
Lindgrenova pa ni sodila med tiste Švede, ki so bili antisemiti. Novembra 1940 je zapisala, da nikoli ne more podpirati režima, ki »ima koncentracijska taborišča in ki je leta 1938 dopustil pogrom (nad Judi)«. Nekaj mesecev pozneje je iz pisma, ki ga je na pošti brala kot cenzorka, izvedela za deportacije Judov iz Nemčije na Poljsko: »Očitno hoče Hitler iz Poljske narediti en sam velik geto, kjer bodo ubogi Judje pomrli od lakote in umazanije.« Iz časopisov je imela izrezano fotografijo iz Krakova, ki kaže, da se Judje ne morejo peljati v istem tramvaju kot ostali, iz Lublina pa fotografijo, na kateri je zid geta.
Ko je leta 1943 padel Mussolini in je v dnevnik zapisala, da je »pošast fašizma izgubila eno glavo«, je začela objavljati svoja prva besedila. Leta 1944, še preden so govorice o angloameriškem izkrcanju v Franciji postale resničnost, je zapisala: »Pišem Piko Nogavičko.«
