Te dni učenci prejemajo sezname delovnih zvezkov in učnih gradiv, ki jih bodo potrebovali v prihodnjem šolskem letu. Že več let mora skupno nabavno ceno gradiv, ki jih določi aktiv učiteljev, svetu staršev pa jih predlaga ravnatelj, potrditi tudi svet staršev. A v radovljiški OŠ Antona Tomaža Linharta svet staršev tega soglasja letos ni želel dati. Iz protesta. Opozoriti so namreč hoteli na nesmiselnost zakonodaje, ki svet staršev razume zgolj kot potrjevalni organ. Še huje, kot kaže, izobraževalno ministrstvo v tem sploh ne vidi problema. Ko je namreč predsednik sveta staršev ministrstvo povprašal, kakšen je postopek v primeru zavrnitve soglasja, je dobil le skop odgovor, da »zakonodaja ekstremnih odločitev staršev ni predvidela«. Starši lahko očitno predlog šole le potrdijo.
Tako ravnateljica omenjene šole Zlata Rejc kot predsednik sveta staršev na tej šoli Ervin Bec sta nad opredelitvijo nesoglasja za »ekstremno« odločitev staršev presenečena. Da bo ta spravila v zadrego tudi ministrstvo, ki bo šolo prepustilo samo sebi, je bilo jasno, ko so jo sprejeli. »Starši nismo nasprotovali skupni nabavni ceni učnih gradiv, pač pa členu v zakonodaji, ki določa, da moramo z njo soglašati. To smo tudi jasno zapisali v sklep,« pravi Ervin Bec. »Če moramo skupno ceno potrditi, nimamo pa je možnosti zavrniti, potem v resnici nimamo možnosti odločanja,« opozarja.
Vodstvo šole podpira svet staršev
V vodstvu šole nad odločitvijo sveta staršev niso presenečeni, saj so zanjo vedeli in jo celo podpirajo. »Že več let se s starši pogovarjamo o nesmiselnosti zahteve, da soglašajo z nabavno ceno delovnih zvezkov in učnih gradiv. Debate o ceni namreč zelo hitro posežejo tudi na strokovno področje izbiranja gradiv, za kar pa starši niso niti pristojni niti usposobljeni,« pravi ravnateljica Rejčeva. A na ministrstvu odgovarjajo, da so takšno zahtevo v zakonodajo vpeljali zato, ker so plačniki delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv starši. »Dogajalo se je, da nekateri delovni zvezki, ki so jih učitelji izbrali, skozi leto skorajda niso bili uporabljeni.« S to določbo je ministrstvo v preteklosti želelo spodbuditi, da bi bil izbor delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv opravljen kar se da racionalno, dodajajo na ministrstvu.
Brez soglasja – brez delovnih zvezkov?
Iz odgovorov ministrstva na naša vprašanja je mogoče razbrati, da šoli, ki za omenjeno gradivo ni pridobila soglasja staršev, preostane le, da za prihodnje šolsko leto opusti načrte o učnem procesu, obogatenem z delovnimi zvezki in učnimi gradivi. Na ministrstvu namreč menijo: »Osnovno učno gradivo je učbenik, ki ga potrdi strokovni svet. Kot takšno ne potrebuje dodatnih gradiv, saj je z njim mogoče doseči vse cilje in standarde iz učnih načrtov. Učitelji so tudi usposobljeni, da samostojno in kreativno pripravljajo gradiva, ki jih bodo poleg učbenika lahko uporabljali pri izvajanju pouka.« Možnost dostopa do učbenikov je za učence brezplačna, če si jih izposodijo iz učbeniškega sklada. Na voljo je veliko interaktivnih učnih gradiv in interaktivnih učbenikov, šolam pa so nekateri na voljo tudi brezplačno, dodajajo.
V radovljiški osnovni šoli prihodnje šolsko leto ne bo minilo brez delovnih zvezkov, zemljevidov in drugih učnih gradiv. Želeli so opozoriti na nesmiselno zakonodajo, a so pri tem tudi pazili, da s tem ne bi prizadeli otrok in njihovih staršev. Ti so sezname z izbranimi delovnimi zvezki in učnimi gradivi, ki jih bodo potrebovali jeseni, že prejeli. Predstavnike sveta staršev ni motila cena, ki naj bi jo potrdili, pa je niso, niti jih ni motila izbira, ki naj bi bila v pristojnosti učiteljev. Največ, okoli sto evrov, bodo v tej šoli stali delovni zvezki in drugo gradivo za osmi razred, saj jih je tudi največ. Glas o dogajanju v radovljiški osnovni šoli – po naših informacijah gre za prvi tak protest – se je že razširil med starši in vodstvi drugih slovenskih šol.
So učitelji pri izbiri gradiv avtonomni?
Omenjeno dogajanje ponovno odpira vprašanje avtonomnosti učiteljev pri izbiri delovnih zvezkov in učnih gradiv. Ta za ministrstvo zaradi potrjevanja cene s strani sveta staršev ni omajana. Profesor filozofije iz Gimnazije Ravne in publicist Andrej Adam je že ob uvedbi tovrstnih pravil pred petimi leti menil drugače. Starši, razen izjem, ki delajo v šolstvu, za odločanje o učnih gradivih po njegovem mnenju niso kompetentni. Na ministrstvu poudarjajo, da morajo starši potrditi le njihovo ceno, kar pa se Adamu zdi še bolj nesprejemljivo. »Obžalovanja vredno je, da je v resnici cena ključno merilo izbire in odtehta morebitne boljše strokovne razloge. Morda je res, da utegne to prisiliti založnike, da bodo izdajali cenejša učna sredstva, ne bo pa jih prisililo, da bodo ta tudi kakovostnejša. To je samo še en primer, kako tržna logika prodira na šolsko področje. Država bi morala – namesto da dopušča komercializacijo vseh področij življenja – zagotoviti tudi pogoje za obstoj področij, kjer trg nima kaj iskati in kjer bi morala vladati izključno strokovna razprava.«
