Seveda nobena tovrstna selekcija, ne glede na to, kako pretehtano in skrbno je bila zasnovana, ni docela »absolutna«; enako razumljivo je tudi, da se ob tem v gledaliških krogih in ustanovah pojavljajo »ločena mnenja« in da se lahko marsikdaj kdo počuti neupravičeno spregledanega. Pa vendar se vsaj na splošno zdi, da so primeri, ko bi bila neka uprizoritev prikrajšana za uvrstitev v ta vsakoletni »panteon«, čeprav bi si jo po vseh osnovnih merilih zaslužila, razmeroma redki; precej pogosteje je morebiti prisoten občutek, da se je v izboru znašla tudi kakšna predstava, ki bi se ob nekoliko drugačnih poudarkih pri oblikovanju festivalskega programa utegnila izkazati za povsem pogrešljivo. A kakor koli že, dejstvo je, da širša podoba, ki jo izrisujejo uprizoritve, uvrščene v konkurenco za nagrade letošnjega Borštnikovega srečanja, sledi skorajda ustaljenemu vzorcu, ki se je (kljub občasnim odstopanjem) izoblikoval skozi daljše časovno obdobje in pod različnimi selektorji, zaradi česar verjetno ni popolnoma naključen – in sicer, da imajo v naboru opazno mesto predstave, nastale v produkciji ljubljanske Drame (letos štiri, med njimi sicer dve koprodukciji – Iliada z Mestnim gledališčem ljubljanskim ter Cankarjevim domom in Čarobna gora v navezi s SSG Trst), preostanek pa v večjem ali manjšem deležu odpade na nekaj drugih gledališč oziroma producentov (še dve predstavi prihajata iz Trsta, s po eno so udeleženi mariborska Drama ter novogoriško in kranjsko gledališče, medtem ko neinstitucionalno sfero tokrat »zastopa« zavod Imaginarni).
Za ta prepozna(v)ni pojav je mogoče brez večjih težav (in celo na prvo žogo) natresti prgišče bolj ali manj tehtnih pojasnil: da je Drama tudi po kakovosti pač osrednje slovensko gledališče; da ima v celoti gledano najboljši igralski ansambel, ki je sposoben na višjo raven dvigniti tudi predstavo, ki je v sami zasnovi morda manj dognana; da v njej navsezadnje nastane razmeroma obsežna količina uprizoritev (takole približno desetina celotne slovenske produkcije, vključno z neinstitucionalnimi producenti), v kateri se bo še toliko lažje našlo kaj dobrega, in tako naprej. A obenem so navedeni razlogi v veliki meri le posledica dokaj kontinuirane, premišljeno zastavljene politike, s katero je ljubljanska Drama brez izrazitejših kakovostnih nihanj premostila tudi zadnjih sedem ali osem let – torej obdobje, v katerem so se pri njenem vodenju izmenjali kar štirje ravnatelji oziroma snovalci programa. Morda bi umetniško »lego« Drame dandanes lahko opredelili kot, na primer, pretežno učinkovito mešanico »žlahtne konservativnosti« v pogledu vztrajanja pri ustrezni ravni obrtnih standardov ter sočasne vsebinske in (tudi) estetske odprtosti – ali pač nekaj podobnega.
Toda navsezadnje je to lahko zgolj del vzrokov za (dejansko ali domnevno) »prevlado« Drame oziroma njeno specifično težo v našem gledališkem prostoru; druga polovica odgovora pa prejkone zadeva preostala gledališča. Vsaj nekatera so se, kot je videti, v zadnjem času ujela v nekakšen kalup samozadostnosti, v katerem le težko nastanejo vidnejše uprizoritve. Morebiti gre pri tem dozdevku izključno za moj občutek; toda med spremljanjem slovenske gledališke produkcije se mi vendarle pogosto zazdi, da v predstavah zaznavam (ne nujno hvaležno) vztrajanje posameznih hiš pri lastni »tradiciji« in »prepoznavnih potezah«, torej določenih vnaprej danih, četudi včasih vprašljivih izhodiščih, med katere je med drugim mogoče uvrstiti tudi poskuse ugajanja (pričakovanim) željam rednega občinstva. Seveda tudi za take odločitve obstajajo smiselni razlogi, prav kakor je primerna mera samorefleksije nujen del ustvarjalnega procesa. Vseeno pa se opazi in pomni predvsem predstave, ki se za razne samoumevnosti ne menijo ali jih brez posebnih zadržkov presegajo.
