Nik Zupančič: V športu ni demokracije, šef je zgolj eden in v reprezentanci sem to jaz

Dobila je drugačen pogled, saj ima vsak trener svojo vizijo. Ko mi je bil ponujen položaj selektorja, sem začel premlevati, kaj bi se dalo spremeniti in kaj ohraniti. Ne želim spreminjati zadev samo zato, da bodo drugačne. Trenersko znanje črpam tudi iz dolgoletnih izkušenj iz igralske kariere, povrhu sem neprestano povezan s tujino. Zelo blizu mi je skandinavski pogled. Švedi in Finci so zelo inovativni v hokeju. Če imaš dobre povezave, lahko prideš do zelo svežih informacij. Ne bom delal revolucije, saj je zgodba dobra v temeljih.

Veliko sem premišljeval. Ker sem bil pet let del reprezentančne zgodbe, sem se seveda čutil soodgovornega za rezultate. Včasih moramo biti bolj realni in stopiti kakšno stopnico niže. Če bi ocenil, da reprezentanca potrebuje popolno prevetritev in drugega človeka, ponudbe ne bi sprejel. Imam občutek, da lahko Slovenijo vodim vsaj tako dobro kot do sedaj. Veliko bo odvisno tudi od vzdušja v moštvu.

Ne. To je nekaj običajnega. Če bi bil selektor nekdo drug, bi njega primerjali s Kopitarjem. Šport je merljiv, primerjave so del našega posla.

Seveda. Tik pred mojo odločitvijo sva imela daljši razgovor. Govorila sva tudi o pritiskih, saj je vendarle drugače, če si v vlogi prvega trenerja ali pomočnika. Matjaž ima s tem izkušnje, res pa je, da je bil še vedno malce pod vtisom odstopa s funkcije. Njegovo odločitev je treba spoštovati. Obdobje petih svetovnih prvenstev je dolga doba. Redki so trenerji, ki zdržijo toliko časa, ne moreš pa v enem letu ocenjevati trenerjevega dela. Če nekdo pade na prvi stopnički, ni nujno, da ga je treba takoj odstraniti. Zagovarjam delo na dolgi rok.

Ne. Še naprej bom zelo blizu dogajanja. Matjaž je bil vseskozi v stiku z ligo NHL. V ZDA je črpal znanje in novosti, jaz pa iz domovine prek svojih povezav iščem tudi možnosti izobraževanja. Trener lahko vseskozi nadgrajuje znanje. V načrtu imam, da bi med sezono obiskoval reprezentante po klubih.

Veliko je povezano s stroški. Nekdo bo rekel, da bi moralo biti to seveda urejeno, a smo v primerjavi s konkurenco v zaostanku, zato si ogledamo predvsem tekme v naši soseščini. Meni vsake toliko časa ni težko kriti kakšnega stroška, saj gre za naložbo za prihodnost. Nisem pa tako bogat, da bi vseskozi potoval. Osebni stik z igralcem je zelo dobrodošel, saj bodo na reprezentante tudi v klubih lahko gledali drugače, če se bo hokejska zveza zanje zanimala. Morda bo lažje vzpostaviti komunikacijo. Doslej smo večkrat naleteli na slab odziv. Morda v tujini mislijo, da smo manj vredni.

S tem nisem imel nikdar problemov. V času igralske kariere je bilo nekaterim hokejistom nerodno stopiti pred kamero, zato smo vedno govorili eni in isti igralci. To jemljem kot del službe.

Če sem kot trener nekaj taktično zgrešil, je to moja krivda in jo moram sprejeti. Ravno zaradi tega je trenerski posel tako lep, saj imaš vse vajeti v svojih rokah. Vsak ima svojo vizijo. Končne odločitve so samo moje, sprejmem pa jih tudi na podlagi posvetovanja s pomočniki. Trenerji se med seboj razlikujemo po občutku. Nekdo je lahko slabši na taktičnem področju, drugi pa zelo dober pri vodenju tekme ali pri psihološki pripravi moštva. V Sloveniji smo že vseskozi mojstri improvizacije. Moramo biti samoiniciativni in poiskati rešitve na veliko načinov. Ravno pred dnevi me je poklical Kari Savolainen. Njegovo mnenje zelo cenim. Rekel mi je, da če imaš avto z dvema prestavama, ne moreš vedno enakovredno tekmovati s tistim, ki ima štiri prestave. Na kakšni ovinkasti cesti ga lahko ujameš, a zagotovo ne vedno, je rekel. To je prispodoba. Pomeni, da se lahko tekmecem močno približamo, pri vrhunskem rezultatu pa bodo odločale malenkosti.

To področje je pri nas zelo občutljivo. Igralcem je denimo nemogoče ukazati, naj ne sodelujejo v socialnih omrežjih. Lahko skušaš ustvariti klimo, da bodo zunanji dražljaji čim manj prisotni, izločiti pa jih ne moreš. V nekaterih primerih lahko v ospredje stopiti trener in zaščiti ekipo. Odvisno od situacije. Ne bi pa to smelo vplivati na igro.

Ne. Znotraj trenerskega štaba smo se veliko pogovarjali. Seveda je imel Matjaž največjo odgovornost. On je vodil tekme, on je stopil pred medije. Vedno smo skušali delovati po najboljših močeh.

Nemogoče je, da bi bil vsem po godu. Zagotovo nekaterim nisem najbolj pri srcu, tako kot tudi meni niso všeč vsi. To je v človeški naravi. Če bi se obremenjeval zaradi komentarjev anonimnih uporabnikov na spletu, bi bilo to nesmiselno. Na to ne moreš vplivati, zato se je treba raje posvetiti delu. V zadnjih letih se res ne obremenjujem z mnenjem drugih. Ne bom rekel, da ne spremljam medijev. Seveda sem seznanjen, kaj pišete, a jaz grem svojo pot. Tukaj nisem zato, da bi zadovoljil vse okuse. V reprezentanci imamo svoje delo. Dejstvo je, da smo medijsko izpostavljeni. Lahko smo filter za gledalce, ki na hokej pridejo tudi zato, da se sprostijo.

Ne. In to je slabo. O tem vseskozi razmišljam. Vsak človek potrebuje sprostitev. Pri sebi opažam, da mi gre vedno na slabše. Sploh se ne znam sprostiti. Zavidam ljudem, ki se znajo odklopiti. Verjetno bi se moral tudi sam včasih. Morda bi bilo drugače, če se ne bi ukvarjal s hokejem. Zanimivo, da je žena moje čisto nasprotje in protiutež. Ona na življenje gleda zelo pozitivno in umirjeno. Nekatere stvari je sploh ne zmotijo. Če je avto umazan, je pač umazan. Pri meni je drugače. Marsikaj me zmoti. Verjetno sem tak zaradi vzgoje.

Zagotovo. Včasih je bilo pri meni drugače, stvari so se na tem področju zelo spremenile. Način treninga in športno življenje sta bila včasih drugačna kot danes. Jaz sem imel srečo, da sem lahko vlekel hokejsko kariero in igral v različnih življenjskih obdobjih. Nenavadno bi bilo, da bi kot javna osebnost počel čudne stvari, a po drugi strani sem le človek. V tem razmišljanju sem podoben očetu. Včasih je zafrknjeno, ko nekaj zadržuješ v sebi. Če imam kakšen problem, najdem nekoga, da se mu izpovem, sicer pa ne želim biti v središču pozornosti. Niti nisem pretirano komunikativen.

To je zaradi tematike. Lahko bi tukaj sedela in se o hokeju pogovarjala vsaj še dve uri. Ni mi težko, saj se v hokeju najdem. Ko sem v družbi, je drugače.

Tudi običajen telefonski pogovor je lahko pri meni zelo kratek. Trikrat rečem ja, dvakrat ne in odložim slušalko. Drugače je, ko govorim o hokeju. Na Švedskem poznam trenerja, s katerim lahko debatirava tudi po eno uro. Takšni pogovori me veselijo. Gre za področje, kjer postanem živ. Žena mi to večkrat naprej vrže, češ da se razgovorim samo o hokeju. Včasih je to slaba lastnost, včasih ne. Da se ne znam sprostiti, je verjetno slabo. Ne bom pa igral nekoga drugega, da bi zadovoljil ljudi okoli sebe. Zaradi mene se lahko vsi postavijo na glavo, a če meni to ne bo ustrezalo, tega ne bom naredil.

V športu ni demokracije. Pogovor mora biti, a šef je zgolj eden in v tem trenutku sem v reprezentanci to jaz. Demokracija v športu pomeni, da si začne vsak po svoje razlagati zadeve. Slovenci imamo malo balkanskega pridiha. V nekaterih fazah nam to pride prav, včasih pa je lahko tudi breme. Ni dobro, ko je vse prepuščeno navdihu, po drugi strani pa nismo tako samodisciplinirani kot Nemci. Vsaka reprezentanca deluje drugače, zato je morda prednost, da je trener naše hokejske vrste Slovenec, saj pozna mentaliteto igralcev. Tujcu je lahko veliko težje, če nima pravih informacij.

To je odvisno od igralca. Nekaterim lahko pustiš več, drugega moraš omejiti, da iz njega iztisneš vse, kar ima. Kot trener moram znati oceniti, kaj mi določen igralec lahko prinese.

Nekatere stvari se bodo zdaj spremenile. Odnos bo nekoliko drugačen, sem pa v vseh teh letih dobil občutek, da je obstajalo dovolj veliko medsebojno spoštovanje. Igralci me poznajo in vedo, kakšen sem bil kot hokejist in zdaj kot trener. Bomo pa zagotovo izkoristili neko obdobje za prilagajanje. Ker ne začenjamo z izhodišča, prav veliko časa ne bomo potrošili. V ospredju bo moštveni duh, morda bomo nekatera pravila obnovili in postavili na novo.

V športu je vseskozi prisotna. Gre za pomemben del moštvene igre, kamor spada tudi konstruktiven pogovor. V športu je vedno tako, da kakšen igralec morda zaradi karakterja ne spada v ekipo, čeprav so njegove kvalitete nesporne. A ogrodje naše reprezentance se vendarle ne menja prav dosti. Bolj ali manj so vsi fantje kompatibilni.

Imam. Ideje so že prisotne, v kratkem jih bom začel uresničevati. V stiku bom z igralci. Predvsem s tistimi, ki so še vedno brez kluba, saj me zanima, v kakšnem stanju so, kako razmišljajo.

Olimpijske igre so otipljiva stvar, saj smo jih enkrat že okusili. Pred tem je bila to velika želja, a smo vsi verjeli v uspeh in ga zaradi tega tudi dosegli. Bodimo realni. Sistem kvalifikacij bo drugačen kot prej, igralci na turnirju v Minsku ne bodo v tekmovalnem ritmu kot v Vojensu. Zelo natančno se bomo morali lotiti priprav in tekem. September 2016 se zdi oddaljen, a dejansko bo zelo hitro tukaj. Seveda vsi sanjamo uvrstitev v Pjongčang. Bogatejši smo za izkušnjo, kako se pravilno lotiti takšnega turnirja. Morda nam bo tudi to pomagalo.