Politične dinastije (kolikor je to v primeru Clintonovih primeren izraz) v ZDA niso nobena novost. Šesti ameriški predsednik je bil sin drugega predsednika, v sorodu sta bila oba Rooseveltova (prihajala sta iz različnih strank), Kennedyjevi so poleg enega predsednika prispevali vrsto predstavnikov v obeh domovih kongresa, številne so politične družine ali dinastije na ravni posameznih zveznih držav. Poklici se v družini pogosto prenašajo iz generacije v generacijo, politika tu ni nobena izjema in tudi v njej skušajo otroci včasih doseči neuresničene sanje staršev, kot je leta 2012 poskušal predsedniški kandidat republikancev Mitt Romney. Vsem tem primerom navkljub pa zadnje obdobje v ZDA vendarle izstopa. V zadnjih osmih predsedniških tekmah, torej od leta 1988 naprej, se je le enkrat zgodilo, da za predsednika ni kandidiral nekdo s priimkom Bush ali Clinton. Takšnega primera v zgodovini ZDA ni. In če leta 2008 ne bi zmagal Obama, ampak Clintonova, bi se to verjetno zgodilo prav vsakič od leta 1988. Kot se s tem trendom šali Politico: ste vznemirjeni zaradi Hillary in Jeba? Počakajte šele na Chelsea in Georgea P. (hči Clintonove in sin Jeba Busha).

Razlogov za takšno ponavljanje imen in posledično za zožen nabor izvoljivih kandidatov je nekaj, med njimi pa imata pomembno mesto naraščajoč vpliv denarja v predvolilni kampanji in njena kompleksnost. Po ocenah naj bi predsedniška kandidata obeh strank na volitvah prihodnje leto vsak porabila do dve milijardi dolarjev. Predvolilne kampanje so postale politična podjetja, ki zahtevajo usposobljene kadre s kilometrino, njihovim šefom se ne reče zaman »menedžer kampanje«. In prednost imajo tu tisti s političnimi in poslovnimi poznanstvi. To dojemanje njihove izhodiščne prednosti ima še en učinek, ki je letos očiten pri demokratih – za kandidaturo se zato odloči manj politikov, kot bi se jih sicer. Podpredsednik Joe Biden je najbolj nazoren primer. Čeprav vrat še ni čisto zaprl, je znano, da je največja ovira zanj prav kandidatura Clintonove. Slednja po drugi strani verjetno še najbolj koristi Bushu – na koncu se zna zgoditi, kot se je v preteklosti pri obeh strankah že, da republikanci predsedniškega kandidata ne bodo izbirali s srcem, ampak s preračunljivostjo: kdo ima največ možnosti, da premaga Clintonovo. Podobna želja po porazu Busha je leta 2004 do predsedniške nominacije pomagala Johnu Kerryju. Vse to pa govori še o nečem – če zmagata Clintonova ali Bush, je v ZDA pričakovati nadaljevanje ali kar stopnjevanje že tako strupenega političnega ozračja.