Tako je v sobotnem Dnevniku svojo zgodbo pojasnil osemdesetletni gospod Bilac iz Laškega. Po štiridesetih letih življenja v stanovanju z neprofitno najemnino je nekega dne na svojih vratih zagledal obvestilo, da bo njegovo stanovanje čez dve uri prodano. Pred vrati pa bodočega lastnika. Ki mu je seveda napovedal zvišanje najemnine ali izselitev.

Lahko je to zgodbo vključiti pod znano tragično rubriko »denacionalizacija in privatizacija«, ki je v devetdesetih letih povzročila toliko absurdov, od umazanega profiterstva do novih krivic, nič manj bolečih od onih, ki naj bi jih popravljali. A tega ne smemo početi, ne smemo zamahniti z roko in reči, da je politika tedaj zakuhala drek brez primere in pika, zdaj je, kar je. Ni pike, najprej zato ne, ker žrtev tedanjih zakonov ni konca in ker gospod Bilac ni pika, ampak živi človek, in potem zato ne, ker so on in na tisoče drugih živi opomin tudi sedanji politični garnituri, ki mora njihovo stisko rešiti. In pika.

Država je eksistenčno ogrozila na tisoče ljudi, nič krivih, ki ne takrat ne danes niso vedeli, niso razumeli, kaj se dogaja, in niso imeli ne znanja ne sredstev za izhod. Država je z žrtvami tranzicije in vseh njenih anomalij ves čas ravnala in še ravna kot svinja z mehom: najprej je stanovanje sprivatizirala, ga z živimi ljudmi prepustila novim lastnikom, ga kot del stečajne mase nato na sodišču namenila dražbi, a prav nikogar ni zadolžila, da bi živega človeka v njem seznanjal z dogajanjem in poskrbel za njegove osnovne pravice. In to je sramežljivo tiha in nenehno prikrivana resnica »velikih« zgodb privatizacije, katere novi ciklus pravkar doživljamo.

Gospod Bilac je eden izmed tisočev ljudi, ki živijo s 510 evri na mesec. In je bil s tem zadovoljen, do zdaj. 126 evrov je dajal za najemnino, kar je za mali kraj, kjer je cena nepremičnin nizka, izredno veliko. S stroški vred je dajal okoli 40 odstotkov svojih prejemkov samo za to, da je imel streho nad glavo, luč in vodo. Če mu dvignejo najemnino, se bo ta odstotek povečal na 50 ali 60 odstotkov. Ljudje v lastniških stanovanjih s povprečno dobrimi plačami dajo za te stvari okoli deset odstotkov. Kaj nam ta podatek pove? Pove nam, da ljudje z nizkimi dohodki vse, kar dobijo, takoj dajo, da so v resnici le nekakšen vmesnik, črevo, skozi katero se prisluženi denar steka drugam, v vmesnem času pa jim uspe ali pa ne iz njega posrkati le toliko hranilnih snovi, da ne pomrejo. Doslej se je gospodu izšlo tudi zato, ker ga dobri sosedje velikokrat povabijo na kosilo. In odslej? Ima Laško kuhinjo za revne?

Do zdaj je bil s svojim življenjem zadovoljen. S prijateljsko pomočjo je držal glavo nad vodo, živel samostojno, kljub skromnosti še človeka dostojno življenje, zdaj se bo morda pridružil množici ponižanih upokojenih, brezposelnih in onih z minimalnimi dohodki, ki se znajdejo na cesti. Kar v resnici pomeni na ramenih države. Država zato, ker ne vgradi nujno potrebnih varovalk, še povečuje revščino.

Samo v lanskem letu so v Sloveniji opravili 685 deložacij, se pravi, da so na cesto zmetali 685 družin z neznanim številom članov. Podatek je strašen, predvsem ker zaradi dolgov enaka usoda preti še mnogim. To ni abstraktna številka, to so resnični, konkretni odrasli ljudje in otroci, ki jih državni uslužbenci naženejo od doma. A brez doma je človek izgubljen, brez njega otroci ne morejo več v šolo, odrasli ne more niti delati, če delo ima, ne more ne živeti ne umreti. Kam gredo, s svojimi otroki in ubornimi culicami, vsi ti ljudje? K sorodnikom, če jih imajo in če jih ti imajo kam dati, k prijateljem? Kam bi šli vi, kam jaz, če bi se mi jutri vse podrlo? Bolj si na dnu, manj korakov si zmožen, manj razumeš, kaj se ti dogaja, manj možnosti imaš, da se izkoplješ.

Pri tem pa se dogaja še nekaj, ob čemer bi morali ministrici za delo in družino zazvoniti vsi zvonci. Statistika kaže, da je v zvezi z deložacijami nekaj hudo narobe v centrih za socialno delo, ki so na primer v Mariboru tako grozljivo neaktivni, da so tam lani deložirali kar 317 stanovanj, v Ljubljani, kjer sistem dobro deluje, pa le 11; dobro delujoč sistem namreč pomeni, da socialni centri pravočasno zaznajo stiske ljudi in neplačevanje obveznosti in jim pomagajo, da ne ostanejo še brez strehe nad glavo. Da torej preprečijo še zadnji, usodni zdrs v brezdomstvo.

Pogosto je slišati, da v precejšnjem delu socialne pomoči pravzaprav ne prejemajo tisti najbolj potrebni. A to je le še en problem države, ki ne nadzira dovolj neaktivnih in ne okrepi prešibkih socialnih centrov, ki bi detektirali prav tisti sloj povsem sebi prepuščenih ljudi, ki zaradi pomanjkanja, bolezni, starosti in skoraj popolne socialne neopismenjenosti sploh ne vedo, da imajo pravice.

Te razlike med občinami, ta ogromen razkorak v dostopnosti do socialne pomoči pa ne pomeni nič drugega kot diskriminacijo in s tem kršenje ustave. In morda bi ustavno sodišče, potem ko je reševalo za demokracijo nepogrešljivega politika, pa bogatega črnograditelja, pa druge pomembne veljake, vendarle kdaj spustilo pogled tja navzdol. In morda dojelo, za koga v tej državi ustava res ne velja.