Jung, stripovski avtor in režiser: O identiteti, koreninah in izvoru

Jung je leta 1985 začel obiskovati stripovski atelje Saint-Luc v Bruslju, nato pa je nadaljeval študij na likovni akademiji in študiral animirani film na šoli za vizualne umetnosti La Cambre. Leta 1996 je izdal svoj prvi strip album, ki so mu sledili številni albumi in sodelovanja, dokler ni leta 2007, pri založbi Quadrants (Soleil), izdal avtobiografske trilogije Medena koža.

Stripe sem vedno risal iz želje, da bi skozi filter domišljije obravnaval teme, ki so mi blizu. In čeprav so bile zgodbe v mojih prejšnji stripih izmišljene, so se v njih vedno pojavljale iste teme, kot so izkoreninjenje, zapustitev, identiteta, Azija, bratje in sestre. Nekega dne pa sem se odločil, da se bom omenjenih tem lotil neposredno, in tako sem začel ustvarjati avtobiografijo v stripu.

Želel sem spregovoriti o posvojitvi, še posebno o mednarodnih korejskih posvojitvah in o tem, kako sem sam doživljal zapustitev, o zanikanju svojih korejskih korenin in samodestruktivnosti.

Strip je zame prav tako pomembna umetnost kot vse druge, sam medij stripa pa mi brez omejitev ponuja vse, kar potrebujem, da se izrazim. Film tako ni nastal iz neke frustracije, temveč zato, ker se je pojavila priložnost, da ga posnamem. Film tudi ni dobesedna oziroma neposredna priredba stripa, saj gre za različna medija.

Film je neke vrste hibrid, ustvarjen v skladu z logiko filmskega pripovedovanja, a nas je avtobiografska razsežnost vodila v to, da smo se otresli omenjene logike pripovedovanja in poiskali drugo pot.

Ko sva s sorežiserjem Laurentom Boileaujem začela razmišljati o filmu, sem se spomnil, da je imel moj stric vedno v roki 8-milimetrsko kamero, s katero je snemal nas otroke. Glede na to, da film pripoveduje zgodbo o mojem otroštvu, se mi je zdelo povsem legitimno uporabiti tudi domače posnetke, s katerimi smo lahko poustvarili stvarnost tistega časa. Arhivske posnetke smo uporabili, ker smo mojo osebno zgodbo želeli umestiti v širši kontekst in pokazati, kako masovne so bile mednarodne posvojitve v Koreji, z dokumentarnimi posnetki pa smo sledili moji prvi vrnitvi v Korejo.

Da, lahko bi rekel, da se moja kulturna mešanost odraža tudi v hibridnosti filma, da je razklanost in ambivalenca identitete vplivala na samo filmsko formo.

Razlog, da sva z Boileaujem sploh začela sodelovati, je bil njegov dokumentaristični opus. Ko je prebral prvi del mojega stripa, je želel posneti dokumentarni film o moji vrnitvi v Korejo. V končni fazi tega filma nisva posnela, sva pa začela razmišljati, kako bi strip priredila za veliko platno.

Če sem iskren, moram povedati, da je bila ta izkušnja zelo negativna. Ideja, da bi posneli mojo vrnitev, se mi najprej ni zdela slaba, ob prihodu v Korejo pa so me preveli tako močni občutki, da jih preprosto nisem mogel deliti s kamero. Z Boileaujem sva tako imela kar precej težav, tudi producenti so od naju pričakovali veliko, jaz pa v tistem trenutku preprosto nisem bil sposoben deliti svoje intime. V Koreji smo bili mesec dni, posneli smo veliko materiala, vendar sva z Boileaujem po prihodu domov ugotovila, da ni uporaben.

Ko sem v roke dobil ta dosje, sem bil zelo ganjen. Moje življenje v Koreji je zreducirano na deset listov, toliko jih je namreč v dosjeju, vendar pa na teh desetih listih ni napisanega ničesar o mojem življenju, preden sem prišel v sirotišnico, ničesar o mojih bioloških starših.

Zame se je prava vrnitev zgodila šele, ko sem se v Korejo vrnil ob promociji filma. Med drugim smo posneli tudi televizijski intervju, ki je pripeljal do tega, da se je oglasil človek, ki je v meni prepoznal brata, ki ga njegova družina išče že štirideset let. Letos novembra se tako vračam v Korejo, kjer bomo opravili DNK-teste.

Da. Novembra se namreč začenja tudi moja rezidenca v Koreji, kjer bom narisal četrti del stripa.

Njuna odziva sta bila različna. Oče je spraševal mojega brata in sestre, ali so se stvari res zgodile tako, kot sem jih opisal. Oni so potrdili, da si nisem ničesar izmislil in da je bila mati res tako stroga. Materin odziv pa je bil drugačen, saj je razumela, zakaj sem moral napisati to zgodbo, prav tako pa je razumela, zakaj je njen lik v stripu predstavljen na tak način, kot je.

Moja avtobiografija je zgrajena na dejstvih, obenem pa je to tudi moja zgodba, ki je seveda zelo subjektivna.

Večina ljudi mi piše, da sta jim strip in film neke vrste ogledalo. Njihove zgodbe so podobne moji in tudi sami si postavljajo podobna vprašanja, kot si jih postavljam sam.

Spomnim se posvojenega Korejca, ki je strip kupil za svojega krušnega očeta, s katerim nista imela ravno dobrega odnosa. Potem ko je oče prebral strip, sta se s sinom lahko začela pogovarjati o svojem odnosu. Ta posvojenec je nato na predpremiero filma pripeljal vso družino in njihovi odzivi so bili zelo ganljivi.

Da. (Smeh.) Identitetna ambivalenca je vedno prisotna, saj se vedno počutim, da sem hkrati iz Belgije in iz Koreje. Ves čas živim to dvojnost in ko sem bil mlajši, je bil to seveda velik problem. Z leti pa sem ugotovil, da je to lahko tudi velika prednost. Na neki način je bil prav ta občutek razlog, da sem si že od malega postavljal pomembna vprašanja o svoji identiteti, koreninah in izvoru. Gre za stvari, s katerimi se ukvarjamo vsi, mislim pa, da je to pri posvojenih otrocih intenzivneje.