Zajeti njegov impozantni življenjski opus v nekaj stavkih je težka, pravzaprav nemogoča naloga. Rodil se je leta 1960 na Jesenicah. Po končanem študiju na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1985 je leta 1995 opravil specializacijo iz splošne medicine. Leta 1997 je zagovarjal magisterij na Medicinski fakulteti v Zagrebu, 2000 pa še doktorat znanosti na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2012 je bil na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru izvoljen v naziv redni profesor za predmetno področje družinska medicina ter leto kasneje še na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2006 mu je bil podeljen naziv primarij. Od leta 1987 je bil strokovni vodja Osnovnega zdravstva Gorenjske, vrsto let je delal v Zdravstveni postaji Kranjska Gora in Mojstrana.
Prizadeval si je za izvajanje pritožnega sistema in upoštevanja mnenja bolnikov, ocenjevanje zadovoljstva zaposlenih, vodenje medicinske dokumentacije, spremljanje porabe zdravil, prizadeval si je za oživitev in delo strokovnih kolegijev. Bil je dolgoletni predsednik Združenja zdravnikov družinske medicine in v tej vlogi pobudnik sedaj že tradicionalnega mariborskega kongresa družinske medicine.
Od leta 2010 je bil predsednik Evropskega združenja učiteljev v družinski medicini (EURACT), od leta 2013 pa častni sekretar Evropskega združenja zdravnikov družinske medicine (WONCA EUROPE). Bil je član odbora za strokovno-medicinska vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije, sodeloval je pri sestavi Slovenskega medicinskega slovarja (2012), bil je izjemno vzpodbuden vodja raziskovalnega tima, izvrsten publicist in predan predavatelj, sočuten in razgledan zdravnik družinske medicine, zaželen mentor diplomantom in doktorandom, vselej zahteven, a pripravljen na konstruktiven pogovor in pomoč, če se je kje zataknilo.
Bil je tudi avtor številnih učbenikov in priročnikov s področja družinske medicine, tako za bolnike kot za zdravnike in medicinske sestre. Posebno skrb je namenjal kakovosti v splošni oziroma družinski medicini in njeni internacionalizaciji. Njegova osupljiva bibliografija obsega več kot 900 zapisov, po kazalnikih raziskovalne uspešnosti pa se uvršča v sam vrh najuspešnejših raziskovalcev na področju medicine v Sloveniji.
Katedro za družino Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, ki jo je osnoval leta 2007 in bil njen predstojnik, je v slabih desetih letih popeljal do ene od najbolj organiziranih kateder na mariborski medicinski fakulteti, ki študentom omogoča kakovosten in inovativen pouk iz družinske medicine. Prav študenti ga bodo izjemno pogrešali, saj jih je učil sočutne, a z dokazi podprte medicine, jih spodbujal k iskanju novih poti in marsikoga med diplomanti s svojim zgledom popeljal na zahtevno pot zdravnika družinske medicine. Bil je eden od najbolj priljubljenih profesorjev, za kar so ga študenti leta 2012 nagradili s predlogom in kasneje s podelitvijo priznanja prof. dr. Zore Janžekovič, ki ga Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru podeljuje svojim najboljšim učiteljem.
Globoka praznina je nastala med nami, ki smo imeli čast sodelovati z njim. Vedno nas je znal bodriti, nam pokazati v trenutkih obupa in nemoči pot in žarek upanja, znal nas je povezovati in ne razdvajati, predvsem pa je verjel v nas. Dopuščal in spodbujal je inovativnost in različnost mišljenj, pogledov in pristopov, vedno je poslušal naše predloge in jih bil pripravljen sprejeti, četudi je bil sam drugačnega mnenja. Imel je domala neizčrpno energijo, njegov nemirni duh pa je znova in znova raziskoval, premikal meje in zastavljal nova vprašanja, vse v želji, da bi družinsko medicino v Sloveniji in v svetu povzdignil na mesto, ki ji pripada. Neizmerna širina njegovega duha, pronicljivost, iskrivost, neizčrpno znanje in izkušnje so ga za vedno postavili ob bok velikanom svetovne družinske medicine.
Oporo in moč je črpal v svoji družini: v ženi Zdenki, hčerah Ani in Evi, v zadnjih mesecih tudi v vnuku Jaki. Družina, ki ji je bil izjemno predan, je bila njegov pristan in varno zatočišče pred težavami, s katerimi se je na svoji plodni poti pogosto srečeval. Na Dovjem, kamor smo ga pospremili k poslednjemu počitku, bo slednjič v zavetju gora našel mir in spokojnost.
Vedno je govoril, da upanje umre zadnje. Zanj je boleče prehitro ugasnilo, za nas pa bo večno gorelo in nam dajalo moč, da njegove ideje, načela in neizčrpno energijo udejanjamo naprej.