Zakaj vrtni železnici v ljubljanskem muzeju pripisujete tolikšen turistični potencial?

Samo muzejsko poletno noč vsako leto obišče okoli 500 ljudi. Obisk bi bil velik tudi, če bi se Ljubljani uspelo uvrstiti na koledar mednarodnih srečanj ljubiteljev vlakov. Poznam ogromno ljudi, ki potujejo po Evropi z bivalniki, v katerih imajo skromne postelje in veliko prostora za vrtno lokomotivo. Tudi sam se udeležujem teh srečanj, denimo v Italiji in Avstriji.

Je v Sloveniji veliko ljubiteljev vlakov?

Veliko ljudi ima doma namizne vlake, a ti se pogosto držijo bolj zase. Bolj družabni so ljubitelji modulnih maket v društvih. Vrtna železnica, s katero se je mogoče tudi popeljati, pa je »kolektivna igrača« – potrebuje strojevodjo, prometnika, ki ureja promet, da vlaki ne trčijo, pa kretničarja in sprevodnika, ki spremlja potnike; če bi se vsi hkrati nagnili na eno stran, bi se vlak lahko iztiril. Če ima vrtni vlak parno lokomotivo, je treba premog nalomiti na ustrezno debelino in pripraviti vodo…

Kdaj ste vzljubili vlake?

Tega se ne spomnim, vem le, kar so mi povedali starši. Star sem bil dve leti, v rednem prometu so še vozile parne lokomotive. Stanovali smo v Medvodah blizu železniške postaje. Ponoči sem se zbujal, ko je mimo peljal mednarodni »brzi vlak«. Tako zelo sem si ga želel videti od blizu, da me je oče, po poklicu eden prvih elektrostrojevodij, neke noči vzel iz postelje in me odnesel na postajo. Očaran sem bil nad slapom isker iz dimnika lokomotive, ki je peljala mimo.

Tudi oče je imel rad vlake. Nekoč so mu v službi izplačali dnevnice, ki so mu jih dolgovali dlje časa. Nabralo se jih je za okoli 70.000 italijanskih lir. Vsi so se spraševali, kaj bo z njimi. Šel je v Trst, kupil namizno lokomotivo, nekaj vagonov in krog proge. Tako sva se začela igrati. Ko smo se preselili, oče je postal hišnik v osnovni šoli Preska, sva imela na podstrešju dovolj prostora. Izdelala sva maketo s 140 metri tirov, po kateri je vozilo tudi deset vlakov.

Zdaj pa ste bolj navdušeni nad vrtnimi železnicami. Zakaj?

Ko sem bil otrok, sem si v klubsko sobo, kjer je bil edini televizor v vasi, hodil ogledovat oddajo Disneyjev svet. Gospod Disney je v eni od oddaj prišel med delavce, ki so mu gradili vrtno železnico. V zaletu se je vrgel na tovorni vagon. Tega prizora nisem nikoli pozabil. Nagovarjal sem očeta, da bi se lotila izdelave vrtne železnice, a ni bil navdušen. Privolil je šele, ko sva si lahko privoščila nakup rabljene stružnice. Žal je oče, medtem ko sem služil vojaški rok, umrl. Ostala mi je delavnica, primanjkovalo pa mi je znanja. Kljub vsemu sem se lotil prvega vagona. Izdelal sem prekucnik, takšnega, kot so ga imeli na gradbiščih. Zgradil sem tudi nekaj metrov proge, s tem sva se pozneje igrala s sinom. Vse življenje pa že občudujem lokomotive, zato sem si izdelal svojo parno lokomotivo.

Omenili ste sina, ki pogosto prevzame vlogo strojevodje vaše parne lokomotive, kadar je v pogonu. Se je navdušenja nad vlaki nalezel od vas?

Ko se je sin rodil, me je sestra opozorila, naj ga nikar ne »uničim«, kot je moj oče mene. Zdelo se mi je nenavadno, saj v svojem delu z vlaki še danes uživam, a sem dopuščal možnost, da sem zaradi zasvojenosti z vlaki pristranski. Svojih podstrešnih zakladov zato sinu nisem razkazoval. A ko je bil star dobro leto, sem prejel nov katalog maket. Sin je začel stegovati roke proti reviji; mislil sem, da zaradi pisanih barv. Namesto kataloga sem mu ponudil ženino pletilsko revijo, a ga ni zanimala. Potem sem katalog vlakov zamešal med prav tako pisane pletilske revije in mu jih v stajico položil cel kup. V trenutku ga je izbrskal. V tistem trenutku sem dobil kurjo polt. Katalog je kljub rednemu listanju nespretnih ročic dolgo časa ostal nepoškodovan.

Potem sva se tudi midva začela igrati z vlaki. Kmalu sva doživela prvo nezgodo. Proga vrtne železnice za šolo na Preski je imela rahel padec. Sin, star štiri leta, je splezal v vagon, ki se je začel premikati in se na koncu spektakularno prevrnil. Na srečo se sin ni poškodoval. Prva stvar, ki jo rekel prestrašeni sin, pa je bila: Vagon ni kriv za to! Bal se je, da bi ga odpeljal.

Pa ste ga?

Ne. Vagon prekucnik smo uporabljali, tudi ko smo gradili hišo na Pševem. Jaz sem nakladal vanj zemljo, sin ga je vozil. To je počel tako zagnano, da so se mimoidoči že zgražali, češ da otroke zlorabljamo kot delovno silo. Ko sem dokončeval svojo parno lokomotivo s pomočjo prijatelja Helmuta iz Nemčije, je bil ves čas v delavnici – tudi ko sem bil jaz v službi. Helmut ni znal slovensko, sin ne nemško, pa vendar sta skupaj delala v delavnici in se na neki način sporazumevala. Kakor koli, danes je sin diplomirani inženir strojništva. Za diplomsko nalogo je izdelal moderni načrt parnega kotla. Na zagovor diplome sva pripeljala tudi mojo parno lokomotivo in poskrbela za eno večjih atrakcij na fakulteti v zadnjih letih.

Je tudi hči tako navdušena nad vlaki?

Hči študira ilustracijo in večinoma upodablja lokomotive. Tudi njena diploma bo s tega področja. Trenutno za eno od seminarskih nalog pripravlja obrnjeno abecedo od ž do a – kot se beseda železnica začne s črko ž in konča z a – vsako črko krasijo železniški simboli. Žena, ki je trinajst let delala na železnici, pa nas, železniške blazneže, povezuje, se rad pošalim. Naš dom je poln vlakov – od tistih v kleti do tistih v strokovni literaturi na dolgih knjižnih policah.

Ste se v službo ves čas vozili z vlakom?

Seveda, bilo mi je zelo všeč, čeprav sem se vozil vedno po isti progi. Možgane sem dal na pašo in opazoval naravo, ki se ves čas spreminja. Sem pa vedno vedel, ali gre med vožnjo vse po načrtih.

Se je kdaj močno zataknilo?

Bili so tudi tragični dogodki. Spomnim se tudi svoje najdaljše vožnje na kratki razdalji. Februarja 1984 je orkanski veter v Žirovnici podrl ogromno dreves. Na Jesenice in nazaj v Medvode sem se z legendarno gomulko vozil ves dan!

Po tej progi se potniki še vedno vsak dan vozimo s tem legendarnim vlakom. Posebno poleti nad razmerami v vagonih nismo ravno navdušeni.

Ti vlaki vozijo že 50 let, po vseh merilih sodijo med starodobnike. Na Poljskem jih imajo še vedno več sto, vendar jih obnavljajo. Pred kratkim so tja odpeljali celo enega iz Slovenije, ki bo še naprej vozil po poljskih tirih. Ne glede na vse pa se število potnikov na vlakih tudi pri nas povečuje. Še bolj bi se, če bi bili vlaki hitrejši.

Potem bi tudi vi kdaj na poti v Ljubljano morda zgrešili kostanj, ki ste ga zasadili ob progi in ga radi pokažete svojim sopotnikom. Kaj vas je spodbudilo k temu?

Ko se je sin rodil, precej prezgodaj, me je skrbelo, kako se bo izteklo. Na tleh v Medvodah, kjer sem bil načelnik postaje, sem pobral kostanj, iz katerega je kukal kalček, ga spravil v žep in odšel na pregled proge. Na kostanj sem se spomnil šele, ko sem v žepu iskal ključe. Na ovinku ob progi sem izkopal jamico in ga posadil. Spomladi je vzklil. Ko je malo zrasel, so ga delavci polomili med menjavo kretnice. Zvezal sem ga in ga dal med deščice kot polomljeno nogo. Še danes je njegovo deblo malo zvito. Nadzornik proge je menil, da mesto za drevo nikakor ni primerno, saj so bili v načrtu drugi tir gorenjske proge pa še nov železniški most v Medvodah in povezava med industrijskimi tiri. Teh projektov nismo nikoli dočakali, kostanj pa še naprej raste. In tudi moj sin je medtem postal oče.

Kako doživljate počasen razvoj potniškega železniškega prometa pri nas?

V naši družini vse v zvezi z železnico doživljamo tako, kot da bi se dogajalo komu od nas. Težko je gledati, kako je železnica v tujini priljubljena. V Nemčiji je denimo simbol ponosa, pri nas pa je sinonim za zastarelost.

Vas to moti?

Zameril sem politikom, ki so se pred desetletji odločili, da bodo z naložbami v železnico počakali in dali prednost avtocestam. Saj jih potrebujemo, vendar bi morali skrbeti za oboje hkrati. Danes pa ni dovolj denarja niti za 27-kilometrski »tirček« med Koprom in Divačo. Potico smo pojedli in ostale so zgolj drobtinice. Dolgo časa smo se s kolegi šalili, da bomo prej v pokoju, preden bo zgrajen drugi tir na Gorenjsko. Zdaj smo v pokoju, o tem pa se sploh ne govori več, čeprav je to edini enotirni del proge med Hamburgom in Atenami, ki se ni spremenil od zasnove leta 1873.