Šport prinaša tudi solze. Če kdo, se tega dobro zaveda Urška Žolnir. Pred dnevi je tako točila solze žalosti, saj je sprejela odločitev, da kot judoistka nikoli več ne stopi na tatami, precej pogosteje pa je točila solze sreče. Na velikih tekmovanjih je večkrat poslušala Zdravljico, da gre za najboljšo slovensko judoistko vseh časov, pa je potrdila pred tremi leti, ko je na olimpijskih igrah v Londonu naredila korak na najvišjo stopničko. »Tako umirjena, kot sem bila v Londonu, še nisem bila. Ko smo prišli tja, sem se zaprla vase. Nikogar nisem spustila k sebi. Še doktor Čajavec me je enkrat vprašal, zakaj sem vseskozi tako resna. Zabrusila sem mu, kar ni v moji navadi: 'Ali mislite, da sem se prišla zabavat?'« se spominja tistega julijskega dne, ko je delovala kot stroj in tekmice kot za šalo z iponom premagovala drugo za drugo. Solze sreče niso bile naključne. »Urška hitro zajoče. To ima prav gotovo po meni,« pravi mama Majda.

Fabjan z energijo za deset ljudi

»Živi za rezultat,« je svoji varovanki pred časom dejal Marjan Fabjan, znan po tem, da od judoistov zahteva odrekanje in asketsko življenje. »Bala se ga nisem nikoli, a ima avtoriteto, ki si jo je ustvaril, ko smo bili mlajši. Vsi ga zelo spoštujemo. Ni enostavno delati z ljudmi v borilnem športu. Zelo cenim, ker je ves čas verjel vame, tudi ko sem bila poškodovana. Zato bom vedno na hierarhični lestvici precej pod njim,« o odnosu s človekom, ki je močno zaznamoval njeno življenje, pravi Urška, ki priznava, da gre za izjemnega psihologa z energijo za deset ljudi. »Včasih se vprašam, od kod jo črpa. Ne vem, morda je v okolici kakšna energijska točka. On to prenaša na nas. Če je okolje močno in polno optimizma, potem sonce sije na vse strani.«

Olimpijske igre je doživela trikrat. Leta 2004 je pred igrami v Atenah že iskala počitnice v zadnjem hipu, nato pa dobila nenadejano vabilo, ki ga je kronala z bronasto kolajno. »Negotovost zaradi čakanja je bila prava groza. Doma smo bili vsi živčni in smo se samo še prepirali. V takšnih razmerah je bilo težko trenirati,« se spominja. Na prizorišču je imela težavo, da je dobila akreditacijo, saj je Grki niso imeli v tekmovalnem sistemu. Po osvojeni kolajni pa se je poldrugo uro mučila na kontroli dopinga, kjer je morala popiti skoraj dva litra vode, da se je lahko polulala. Njen uspeh je presenetil tudi prvega moža judoistične zveze Bogdana Gabrovca, ki je obljubil, da bo v primeru kolajne pešačil iz Aten v Ljubljano, a obljube ni izpolnil. V Londonu je brez sramu jokal in povedal, da je doživel najlepši trenutek svojega življenja. Igre leta 2008 so bile tekmovalno neuspešne, a si bo Peking zapomnila, saj je nosila slovensko zastavo.

Pomirja jo pospravljanje

Dvaindvajset let vsakodnevnih napornih treningov je pustilo posledice. »»Imam umetne vezi v kolenih. Zdravniki so rekli, da bo vse v redu. Umetne vezi so dvakrat močnejše. Sicer pa me nekateri deli telesa ob slabem vremenu bolijo. Imela sem poškodovana tudi oba gležnja, ramena, komolce, prste...« ima poln zdravniški karton dekle z umetniškimi geni, saj je šest let hodila v glasbeno šolo in igrala klavir. »Rada sem sama doma in dam glasbo naglas. Pomirja me pospravljanje stanovanja. Rada pečem. Pred olimpijskimi igrami, ko nisem smela jesti sladkarij, sem vse piškote prinesla v klub. Rada grem tudi v savno. Poleti in spomladi kolesarim po gozdovih in hribih,« zaupa le nekaj dejavnosti, ki ji zapolnjujejo vsakdan, ki se je med njeno tekmovalno kariero začel zelo zgodaj, z budnico ob 5.15. Čeprav jo imajo mnogi za redkobesedno, pa njena mama Majda v njej vidi dekle, ki se želi srečevati z ljudmi in deliti uspeh z njimi. »Zanima jo veliko stvari. Zelo rada se druži, pleše in poje, a je vse podredila judu,« jo je opisala mama in dodala, da je Urška mirnega značaja, skromna in pridna.

Prihodnje leto so na sporedu olimpijske igre v Braziliji, zna pa se zgoditi, da bo na seznamu udeležencev tudi Urška, le da v nekoliko drugačni, trenerski vlogi. Na razočaranje vseh tistih, ki so v baru v Lopati pri Celju pred tremi leti med londonskimi igrami zanjo držali pesti. Tudi oče Ljubo, ki je bil po hčerkini zlati kolajni visoko v nebesih: »Počutim se, kot bi lebdel. Vsakemu privoščim kaj takega!«