Slovenska atletika se je z izjemo iger leta 2000 v Sydneyju od leta 1996 z največjega tekmovanja na svetu vselej vrnila v domovino z osvojeno kolajno. Za zgodovinske dosežke slovenskega športa so bili zaslužni Brigita Bukovec leta 1996 v Atlanti, Jolanda Čeplak leta 2004 v Atenah in Primož Kozmus v letih 2008 v Pekingu in 2012 v Londonu. Na račun uspehov je slovenska atletika kazala svojo moč in upravičevala naziv kraljice športa. Tekmovanja v atletiki so namreč na olimpijskih igrah najbolj gledana in posledično najbolj cenjena, če je merilo globalno zanimanje in konkurenčnost. Slovenski atleti so bili vselej v slovenski olimpijski reprezentanci med najštevilnejšimi, skoraj vsi pa so si nastop priborili z doseženimi normami.
Odslej bo zgodba slovenske atletike drugačna. Mednarodne norme so tako visoke, da bodo slovenski atleti na olimpijskih igrah v primerjavi z zadnjimi odpravami tekmovali najmanj prepolovljeni. Njihovi nastopi na olimpijskih stadionih bodo posledično bolj redki. Tudi z vidika osvajanja kolajn kaže, da se slovenska atletska pravljica končuje.
Visoke norme za nastop na največjih tekmovanjih so destimulativne za mlade atlete. Težko se bodo namreč motivirali za vztrajanje v garaškem športu, če bodo dvomili o smiselnosti vztrajanja. Vsaj za zdaj kaže, da bo lažje dosegati norme za nastop na evropskih prvenstvih, ki pa so po veličini za svetovnimi in olimpijskimi igrami precej manj cenjena.
Z izzivom se bo morala soočiti tudi slovenska stroka. Zavedati se mora, da so za Slovenijo precej pomembnejši uspehi v globalni konkurenci kot organizacije raznih kongresov in lokalnih balkanskih tekmovanj. Letošnje leto nazorno kaže, da je sistem zastarel in prežvečen.