Seveda sem kritičen do držav, ki so pri spremembah počasne, a še bolj kritičen bi bil do nepremišljenih sprememb. V slovensko zdravstvo ob okrevanju po recesiji sicer prihaja dodaten denar, ki pa ga ni veliko. Pri spremembah, na primer pri zdravstvenem zavarovanju, je treba analizirati različne možnosti in njihove posledice. Zavedati se je treba tudi, da je v zdravstvu veliko interesov in da bo treba sprejemati tudi nepriljubljene odločitve.
Dosedanji predlogi reform so že nanizali različne možnosti. Težava je bila v izpeljavi, saj se je zataknilo že v vladnih koalicijah, hkrati pa je vsem dosedanjim vladam na koncu zmanjkalo časa. Kaj bo zdravstvo pridobilo z dodatnim premislekom?Da dobre ideje padejo na plodna tla, včasih zahteva veliko časa. Neuspešnost prejšnjih predlogov je bila morda del poti do bodočega uspeha. Na Irskem v zadnjem času uvajamo spremembe pri zdravljenju raka. Rezultati našega zdravstva so bili pri tem med najslabšimi v Evropi, zdaj pa so celo nekoliko nadpovprečni. Upor proti umikanju zdravljenja raka iz majhnih bolnišnic v velike centre je izzval veliko upora in sprejemati smo morali kompromise. A ko smo javnosti predstavili napredek pri preživetju bolnikov, ni nihče več želel zdravljenja v bolnišnicah, ki za to nimajo pravih pogojev.
Tukajšnje zdravstvo je, podobno kot irsko, opustošila kriza, čakalne dobe pa so močno narasle. Vlada se z zdravstveno blagajno ne more zediniti, kako jih odpraviti. Kakšen pristop se je za učinkovitega izkazal v drugih evropskih državah?Kriza je v nekaterih primerih povečevala učinkovitost v evropskih zdravstvenih sistemih. Povečal se je na primer delež dnevne kirurgije, po kateri gre pacient takoj domov. Teh dobrih učinkov ne smemo izgubiti. A hkrati bo treba reševati težave zaradi dostopnosti, ki jih je prineslo varčevanje.
Čakalne dobe se lahko res pojavijo zaradi premajhnih zmogljivosti. V takšnih primerih je treba povečati obseg storitev, ki so na voljo bolnikom, ali pa število zaposlenih. A hkrati ljudje na nekatera zdravljenja čakajo tudi zaradi neučinkovite organizacije. Sam sem na primer sodeloval z nevrologi, ki zdravijo bolnike z epilepsijo. Čakalne vrste so se pojavljale tudi zato, ker ljudje pred pregledom še niso dobili ustreznih izvidov in jih je bilo zato treba naročati še enkrat. Z učinkovitejšo in bolj povezano obravnavo pacienta je mogoče storiti veliko.
V mnogih delih zdravstva k vse večji gneči prispeva staranje prebivalstva. Bodo zdravstveni sistemi, kot so zastavljeni danes, vzdržali naraščanje potreb?Politikom za začetek svetujem, naj ne zganjajo panike. Na staranje, ki je rezultat vse boljšega zdravja, običajno gledajo izključno kot na problem. A daljše življenje pomeni tudi, da bo lahko več ljudi skrbelo za tiste, ki potrebujejo pomoč. V bolnišnice na primer veliko verjetneje kot drugi pridejo ljudje, ki živijo sami. Moški se zdaj po življenjski dobi približujejo ženskam, kar pomeni, da si bodo pari med boleznijo pomagali. Tudi splošna prepričanja o dragi starosti niso nujno točna. Posameznik, ki živi do 85. leta, bo v zadnjih treh mesecih življenja v povprečju potreboval za tretjino manj zdravstvenih storitev kot bolnik, ki je umrl pri 65 letih. Seveda bo staranje prebivalstva povečalo potrebe, a povezava ni premočrtna. Velik del naraščanja stroškov gre na račun vloge zdravstva ob koncu bolnikovega življenja in manj na račun samega staranja.
Slovenske vlade, tudi tokratna, vedno znova obljubljajo zavarovanje dolgotrajne oskrbe pa tudi nadomeščanje sedanjega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja z boljšimi rešitvami. Je smiselno to dvoje združiti?Ločitev zdravstva in dolgotrajne oskrbe omogoča neprestano prelaganje odgovornosti. Neizbežno je, da bo delovno aktivno prebivalstvo plačevalo za neaktivno. Božička, ki bi to rešil kako drugače, ne bo. Spremembe bi morale zato peljati v enostavnejši sistem za zbiranje denarja – bolj ko je zbiranje zapleteno, dražje je. V ZDA ob zelo razdrobljenem sistemu 25 do 30 odstotkov vsega denarja, ki ga prebivalstvo plača za zdravstvo, porabijo za administracijo.
V Sloveniji zdravstvo sloni predvsem na vplačevanju delavcev v zdravstveno blagajno. Vse bolj pa je očitno, da bo z zanašanjem na zaposlitev kot vir prihodkov vse težje zbrati dovolj denarja. Morda bi bilo lažje, če bi denar zbirali, ko ga ljudje porabljajo, in ne le takrat, ko ga služijo. Eden od mehanizmov za to je zvišanje davkov na alkohol in tobak ali pa novi davek na zdravju škodljive izdelke, na primer tiste z dodanim sladkorjem. Prav tako pa bo treba morda denar za zdravljenje zbirati tudi pri splošni potrošnji.
Zdravstvo pogosto dražijo tudi nove možnosti zdravljenja. Na trg pravkar prihajajo zdravila proti holesterolu, s katerimi se bolniki izognejo stranskim učinkom dosedanjih zdravil, a so zelo draga.Imamo izbiro, da nove možnosti sprejmemo ali pa zavrnemo. Trenutno je aktualna dilema glede vključevanja enega od novih zdravil za cistično fibrozo v javne zdravstvene sisteme. Proizvajalci ga skušajo prodati za več kot 200.000 evrov na leto za enega pacienta. Če se odločimo, da ga bomo kupili, to na primer pomeni, da ne bomo mogli učinkovito zdraviti desetih ljudi z multiplo sklerozo. Sočustvujem z bolniki s cistično fibrozo, a če bo strošek novega zdravila zanje škodil mnogim drugim bolnikom, je treba to upoštevati pri odločitvi. Hkrati pa se je treba upreti navijanju cen zdravil. Farmacevtske družbe skušajo s tem pokriti še svoja vlaganja v neuspešna zdravila, ki ne bodo nikoli prišla na trg.
Za novosti se je treba odločati kritično, poleg tega pa je treba denar zanje zagotavljati z zmanjševanjem stroškov že obstoječega zdravljenja. Za bolnika, ki ima raka v zadnjem stadiju, bo na primer najbolje, če mu bo že zgodaj pomagal dober paliativni tim. Učinkovito mu bo lajšal bolečine in druge težave, hkrati pa bo njegovo bivanje v bolnišnici v povprečju za petino cenejše. Neozdravljivo bolni pa z zamenjevanjem klasičnega zdravljenja s paliativno oskrbo ne živijo le bolj kakovostno, ampak tudi dlje.
Široko razpravo o oskrbi umirajočih so v Sloveniji sprožili šele sumi, da je zdravnik Ivan Radan na lastno pest pospešil smrt nekaterih bolnikov. Izkazalo se je, da je ogromno prostora za izboljšave. Zakaj ima brezupno zdravljenje pogosto prednost pred lajšanjem težav?Dogajanja v največji slovenski bolnišnici ne morem komentirati, lahko pa povem, da so skrbi o samovoljnem pospeševanju smrti pri umirajočih pogoste tudi v drugih državah. Medicinska etika ločuje med aktivnim pospeševanjem smrti in dopuščanjem, da bolnik umre. V praksi pa ločnica ni tako jasna. Rezultat prve ali druge vrste odločitev je lahko isti, če vplivajo na čas smrti. Življenje lahko ne nazadnje skrajša tudi odločitev za agresivno zdravljenje. Poleg tega lahko prevoz na urgenco in v podobna bolnišnična okolja še poveča bolnikovo trpljenje. Paliativne oskrbe se nasprotno drži predsodek, da gre le za brezupno prenehanje zdravljenja, pa čeprav so izkušnje pacientov in njihovih svojcev zaradi nje bistveno boljše.
Na Irskem ste sodelovali pri izboljševanju oskrbe umirajočih. Kaj ste spremenili?Naučili smo se prisluhniti bolnikom. Povedali so nam, da si želijo bolj sprotnega obvladovanja bolečine in drugih simptomov bolezni. Tudi sicer pa ne želijo izgubljati dragocenega časa. Eden od bolnikov je rekel, da je že tako težko umirati, še težje pa mu je, ker se mora ubadati s številnimi ljudmi, ki ga pošiljajo od vrat do vrat. Za ljudi, ki imajo pred sabo le še nekaj tednov ali mesecev življenja, je slaba organizacija nesprejemljiva. Nekateri umirajoči si res želijo nekoliko daljšega življenja, da bi še kaj uredili, večina pa si jih želi, da bi preostanek življenja preživeli čim bolje.