»Standardno« je beseda, ki povzema vsebino projekta slovenskega ženskega dvojca. Tokrat skozi posteljo raziskujeta pri sobni temperaturi vzgojena in skrbno negovana patriarhalna in paternalistična razmerja, iz katerih še nismo izstopili, pa čeprav jih imamo neprestano na jeziku in si za presežke vseskozi prizadevamo. Rebova in Jurišićeva prikažeta, kako je slučaj, ko si nas nekdo ali nekaj jemlje za samoumevno razpoložljive subjekte, pravzaprav pravilo, še več, soundtrack življenj, ki jih živimo. Njune performativne rešitve so kljub velikanski temi duhovite in sproščene – in v dvorani je bilo pogosto slišati krohot –, z repeticijo in stopnjevanjem pa jima jo uspe ohraniti velikansko, neprijetno, pikro.
Kot idealni trash gospodinji, okrašeni z ušeski iz plastičnih cvetlic, se performerki po naukih iz Svetega pisma posedeta na rob zlate postelje in se zagugata. Gugata se in gugata, njuno guganje pa se razvije v standardno posteljno guganje. Akterki simulirata položaje med spolnim odnosom, ki bi mu glede na stvar samo morali reči kavs. Potujena situacija nima dosti zveze z užitkom, o njem se ne sprašuje, še manj pa govori, sem in tja od utrujenosti ali naglice morda katera vzdihne, a njun pogovor se večino časa suče okoli reči, ki ju preokupirajo, čistil, pralnih praškov, stroškov najema stanovanja in podobnih operativnih ravni bivanja. Medtem ko izbiramo produkte in se nam zdi, da imamo nadzor nad svojimi izbirami, nas gospod profesor, gospod direktor, gospod dramaturg, gospod kritik, gospod režiser... no, saj veste, na tisoč načinov. »Za vladajoči diskurz gre!« bi lahko parafrazirali priljubljeno geslo slovenskih paternalistov.
Performerki se v predstavi ne le zibata, ampak tudi (pogojno rečeno) pojeta in (pogojno rečeno) počivata. Igrata se tudi kavboje in Indijance, pri čemer sta obe, kolikor nista »gospod«, pač zgolj »Indijanki«, daleč od oblastniškega privilegija. Pred gledalce stopita žalobna družbena položaja žensk in Indijancev, ki na glasbo avtoritet po večini plešejo uniformirano, zib sem, zib tja, roka sem, roka tja. Vzdihujoči del predstave, ko Reba, glamurozno zavita v zlato, drsi okoli postelje in nas zabavlja na piano bar način, je prosti tek predstave. V leru je tudi iztek, nasilno vzdihujoči koncert dvojca Teja in Leja, poslovilna gesta zvezd kapitalizma. Gledalec mora prizora pač preživeti, bi se pa imel bolje, če mu ju ne bi bilo treba. Kot bi se imel bolje, če ne bi požrl vsega, kar mu pod motom »dobro za vas« servirajo družba, kultura in umetnost. Predvsem pa gospodje, nam sporoča Ideal.
