»V ovinek na zadnjem spustu proti odcepu za Cerkno smo prileteli spodobno hitro. Eden je nekaj mahal z roko, češ, bodite pozorni. Za ovinkom pa krava sredi ceste. Z nogami v zraku. Nekdo ji je dajal prvo pomoč ali kaj jaz vem. Dobro, da je bil že policist z motorjem tam in smo se tej poltonski gmoti mesa izognili. Ne predstavljam si, da bi krava padla z betonske brežine med kolesarje. Na srečo je malo prej. Prvi je še niso videli,« je bila najbolj sočna zgodba 34. izvedbe velike različice Maratona Franja, ki je včeraj krožila ob zasluženi pijači in jedači na ciljnem prostoru v BTC med 3500 udeleženci največje kolesarske dirke v Sloveniji. Kravja nesreča, očitno šokirana nad kolesarsko jago, je zasenčila številne navijaške skupine, mnoge s harmonikami, ragljami in drugimi pestrimi rekviziti. Navijaška kulisa, ki se je ne bi sramoval niti italijanski Giro.
Tudi na mali Franji boj za vsak meter
»Da bo mala Franja bolj rekreativna, se motite. Letelo bo na polno kot na veliki. Bitka za vsak meter, vse do pločnika in cestne ograde,« me je pred startom »potolažil« sotrpin izmed 1675 kolesarjev z male Franje. In upal, da bom »preživel«, kar je popotnica vseh. Da bi zgodbo o najbolj množični dirki pisal iz šotora VIP, se ne spodobi, čeprav krajšo razdaljo pikro imenujejo tudi debela oziroma odišavljena Franja. Kakor koli, na originalni trasi je bilo med 1450 udeleženci več izklesanih, a manj ženske populacije.
V boju za cesto ni bilo razlik z lansko veliko Franjo. Skoraj tri četrtine 97-kilometrske trase smo bili na prehitevalnem pasu s pilotom skupine Primožem Čerinom, prvim Slovencem moderne dobe, ki je vrtel obročnike tudi na francoskem Touru leta 1986. Celo otroke smo prehitevali. Ne glede na pravila razpisa s starostno omejitvijo. »Matej ni imel težav. Celo brzdati sem ga moral, da ni bil prehiter,« je bil ponosen očka Štefan Starbek, ki je 12-letnega sina, talentiranega tekača, vpeljal v svet kolesarske množičnosti.
Veliki šef prireditve Gorazd Penko in organizacijska ekipa za letos niso spremenili pravil in so starte znova porazdelili po starostnih kategorijah. Mladci z junakom Gira Janom Polancem so začeli debele minute pred starodobniki z 84-letnim Adolfom Križnarjem, ki vedno ponosno pove zgodbo, kako je leta 1945 vozil ranjenca v bolnišnico Franja. Morda zato, da po zaslugi pravila startov maraton ohranja simboliko žrtvovanja za druge – v obliki zavetrja.
Zapleten končni vrstni red
Praksa časovnih blokov ni med boljšimi kolesarji prav nič priljubljena in je razvita športna tujina ne pozna, prinesla pa je tudi zapleten končni vrstni red. Organizatorji so skupne rezultate brez dilem o nezdružljivosti stlačili v eno razvrstitev, čeprav se mnogi med nami med maratonom sploh nismo videli, kaj šele da bi vohali zavetrje. Unikatno, a nevredno ugledu prireditve. Boj za 34. heroja Franje je potekal le na daljavo. Tako je bivši nordijski kombinatorec Matej Drinovec upal na uradno potrditev, da je kralj vzpona na Kladje, in že včeraj komaj čakal julijski Maraton Alpe, kjer bo pokazal plezalne sposobnosti. Je bil pa Primož Porenta za zmago na letečem cilju nagrajen s 500 evri in se tega bolj veselil, kot če bi zmagal. Boj za veliko zmago so dobili starejši v ozadju. Skupina štiridesetletnikov, ki jo je ob pomoči Mitje Mahoriča, enega najuspešnejših kolesarjev dirke Po Sloveniji, odsprintal Igor Kopše, je bila po času (3,25:11) hitrejša od mladcev s Primožem Obalom iz Šalovcev z Goričkega, ki so bili sicer prej v cilju. »To je bila zmaga, ki sem jo lovil dolgo časa in je bila še edina neuresničena športna želja. Razpletlo se je na najboljši možni način. Žal je Franja izgubila nekaj čara prav zaradi različnih startov po skupinah, saj se ne bojujejo več z ramo ob rami,« se je v cilju razgovoril visokorasli gozdar s Ptuja, večkratni svetovni prvak v amaterskih kategorijah, ki je tudi to Franjo prevozil v mavrični majici aktualnega prvaka in je znan tudi po izreku, da ni petelin, ki bi moral zmagovati, je pa zagrizen kot pes. Dilem o zmagovalki ni bilo. Enrica Furlan iz Pordenona je ujela zavetrje mnogo močnejše moške skupine in kot tuja udeleženka upravičila sloves prireditve, ki sodi v krog največjih množičnih kolesarskih prireditev na svetu pod okriljem UCI.
Cerkljanska krava je bila taka atrakcija, da jo je namesto nepopolnega poročila poškodovanih udeležencev kot posebnost za novinarsko zvedavost prodajala tudi Milena Levstek, medicinska sestra, ki ima za sabo že tridesetletno oskrbo udeležencev na Franji in je zato zasluženo šefinja za oskrbo ranjencev – novodobna Franja. »Veliko dela je bilo. Dokaj težke poškodbe. Od ključnic, kolkov, glave, a končno poročilo bo jasno šele čez dan, da zberemo vse podatke,« je bilo Milenino zgodnje popoldansko medicinsko poročilo. Na krajši trasi nismo videli niti ene nezgode, tudi o drugih z izjemo množičnega padca trideseterice na ovinku pred Pop TV, ki je že znana kritična točka, na srečo ni bilo govora. Znana je lanska statistika, da je na urgenci končalo natančno odstotek udeležencev. Tudi kolesarski serviserji bodo od danes naprej imeli drugi vrhunec sezone, kar je v pogovoru priznal tudi moj serviser. Tridnevni kolesarski spektakel je parada opreme. Pa naj bodo kolesa karbonska ali lesena, s kakršnim je v manj kot štirih urah gladko veliko traso zmogel tudi Andrej Krvina. »Na cesti se obnaša kot druga kolesa. Luknje so luknje za vsa kolesa,« pripomni. Slogana »Žejni ponosa« in »Dokažite sami sebi« na Franji ne moreta zamreti.
