Sicer pa se je na Veliki planini poletna sezona začela obetavno, pravi vršilec dolžnosti direktorja družbe Velika planina Leon Keder, ki pa je pri nadaljnjih napovedih še zadržan. K dobri sezoni naj bi pripomogla tudi prenovljena sedežnica Šimnovec, ki so jo morali zaradi odločbe inšpekcijske službe za žičniške naprave in smučišča zaradi njene dotrajanosti decembra lani ustaviti. Keder pravi, da poteka obnova v skladu z načrti, odprli pa naj bi jo prvega julija.
Lažji dostop za starejše in otroke
Sedežnico Šimnovec, ki povezuje zgornjo postajo nihalke ter Zeleni rob in Gradišče, so pred poldrugim desetletjem postavili prav zato, da bi bila Velika planina lažje dostopna starejšim in otrokom. A že takrat niso zmogli nove sedežnice in se odločili za postavitev rabljene, ki je 14 let obratovala na Rogli. Po lanski prisilni zaustavitvi je morala občina, ki je lastnica družbe, poiskati nove rešitve. Spogledovali so se z nakupom nove sedežnice, a so morali znova ugotoviti, da se ob prazni blagajni in tradicionalnih izgubah družbe to ne bi izšlo.
Preskarjev muzej
Poletni obiskovalci se lahko na planini in pod njo okrepčajo v gostilni Pod žičnico in okrepčevalnici Zeleni rob, oba gostinska objekta imata velik vrt. Z žganci in kislim mlekom se je mogoče okrepčati tudi v pastirskem naselju, kjer se lahko obiskovalci z obiskom Preskarjevega muzeja za trenutek vrnejo tudi v pastirske stare čase. Muzej je v času pašne sezone odprt vsak dan. Tudi na zunaj ima prepoznavno tipično velikoplaninsko podobo majhne, srebrnosive pastirske bajte, ki stoji v kamnitem odseku sredi naselja. Kočo, ki so jo malo pred koncem druge svetovne vojne požgali, je na njenem pogorišču takoj po vojni znova postavil Preskarjev Andrej v identični prvotni ovalni obliki. Danes je to edina koča, ki s svojo obliko, majhnostjo, skupno streho za pastirja in živino in skromno opremo notranjosti izstopa med drugimi pastirskimi stanovi. V njej pa si lahko obiskovalci med drugim ogledajo tudi najznačilnejši izdelek Velike planine – hruškast sir trnič, ki so ga nekoč pastirji izdelovali v parih in enega ob povratku v dolino podarili svojim izvoljenkam.
