Kapitan vojaške ladje je na krov poklical kapitana plavajoče krste, tam sta spila viski, rekla nekaj o vremenu in težavnih najstnikih doma, Avstralec je kolegu izročil vrečko z nekaj tisoč avstralskimi dolarji, potrepljala sta se po junaških plečih in kapitan ladje z begunci, stisnjenimi kot govedo v tovornjaku, jo je popihal nazaj, od koder so prišli. Domov, ker doma je, navsezadnje, najlepše. Daleč vstran od prijazne in obetavne Avstralije, kamor so bili namenjeni begunci in so mu za to plačali nekaj tisoč dolarjev.

Pa se je vsul mednarodni plaz ogorčenja na spoštovanega avstralskega premierja Abbotta, češ da trguje s človeško bedo, da je trdosrčen in brezskrupulozen. Veliko krivico so naredili temu poštenemu politiku, ki je svoje človekoljubje pokazal nedavno, ko je najprej na kolenih prosil, potem pa tudi z vojno grozil indonezijskim oblastem, ker so hotele usmrtiti dva tihotapca mamil z avstralskim potnim listom in to tudi naredile. On, ki mu je očitno mar za vsako človeško življenje, da bi bil krut in neusmiljen? Dajte no. Stvari je namreč vedno treba obravnavati v širšem kontekstu in upoštevajoč zgodovinske in politične fakte.

Kot veste, Avstralija je imela težko mladost in odraščanje. Celino so poselili z najslabšim, kar je nekoč premogla Velika Britanija – od morilcev, tatov, zvodnikov in lahkih žensk do revežev in brezdelnežev in s takšnim kadrom ni lahko ustvariti lepe, bogate in kulturne države. 230 let so se mučili civilizirati priseljence in pokrajino. Na tej poti je bilo treba k pameti spraviti še na tisoče staroselcev, aboriginov, ki se nikakor niso hoteli učiti angleščine, piti čaja ob petih in navijati za Chelsea. Raje so metali bumerange in stali ob palici na eni nogi. Tudi otroke so jim odvzemali, da bi iz divjakov naredili poštene ljudi. Kruto, a nujno. Napredek terja žrtve. Če ne bi tega počeli, a mislite, da bi danes imeli slavno sydneyjsko opero, Nicole Kidman in sodelovali na Evroviziji? Malo jutri!

Ostali bi divjaki, ves trud bi šel v nič, če bi zdaj dovolili nekim neukim primitivnim bitjem iz Azije, da se izkrcajo na sveta avstralska tla. Tega premier Abbott ni mogel dovoliti. Je prevelik domoljub. Sploh pa se ti prišleki ne bi dobro počutili v Avstraliji. Morali bi težko delati za majhen denar, tuji bi jim bili kultura, navade in prometni predpisi. Na živce bi jim šle ovce in kenguruji. Zato je kljub krizi globoko segel v žep in v skladu z unikatno politiko do azilantov, kakršne si še nihče ni domislil in ji Abbott pravi »kreativna strategija«, plačuje tihotapcem z belim blagom, ki jih drugod mečejo v ječe, da udobno in varno odpeljejo begunce čim dlje od prečudovite Avstralije. V resnici so migranti imeli veliko srečo, da se niso izkrcali. Pred dnevi je namreč igralec Johnny Depp v Avstralijo pripeljal svoja kužka. Ker nista imela papirjev, so ju morali na vrat na nos deportirati, kajti kmetijski minister Barnaby Joyce je zagrozil, da »ju bo ustrelil kot psa«. Humanost, ni kaj.