Hrvaška se te dni hvali tudi z rekordnim naložbenim svežnjem v turistično infrastrukturo v zadnjem desetletju, vrednim več sto milijonov evrov, slovensko turistično gospodarstvo pa z redkimi izjemami le sešteva izgubo. Za celovitost turistične slike še tale podatek: hrvaški minister za turizem Darko Lorencin je na tem položaju od marca 2013, v Sloveniji so se v tem času zamenjali dve vladi in pet gospodarskih ministrov, ki so pristojni tudi za turizem.
Naložbe v turistično infrastrukturo so pri nas bolj ali manj le še preteklost. Zadnja leta smo z evropskim denarjem zgradili številne hotele in žičniške naprave, a brez prepotrebnih načrtov, kako jih kar najbolje izkoristiti. Povprečna zasedenost hotelov je tako manj kot 40-odstotna, nekateri, zgrajeni v zadnjih desetih letih, že zelo očitno propadajo, ponekod so se vanje naselili celo ščurki. Čas je za obnovo hotelov, a denarja zanjo ni in ga tudi ne bo, saj lastniki še starih kreditov niso odplačali. To posledično pomeni, da bo dotrajane hotele vse težje napolniti, če nam bo to že uspelo, pa bo v njih vedno več gostov z vse nižjo kupno močjo, od katerih gostinci in drugi ponudniki storitev v nekem turističnem kraju nimajo veliko.
Slovenski turizem tepe tudi dejstvo, da so glavnino hotelov v preteklosti prevzeli gumarji in bencinarji, ki niso bili strateški lastniki. Od turizma so si obetali hiter zaslužek za pokrivanje dolgov v svojih drugih dejavnostih, vendar so se ušteli, saj donosnost v tej panogi ni tolikšna, kot so zmotno mislili. Tako so v brezno vse bolj vlekli še turizem, slaba banka, ki je to končno skušala ustaviti, pa se je posla lotila kot slon v trgovini s porcelanom in zadeve le še bolj zapletla.
V smučarski Sloveniji je bilo v najboljših časih 87 smučišč, nekatera sicer le z eno vlečnico, danes deluje le še trinajst centrov, a se tudi večina od njih komajda ohranja pri življenju. Tisti, ki so vlagali v žičniško infrastrukturo in ponudbo na smučiščih, so danes prezadolženi, kdor ni vlagal, je tako ali tako že zaprl vrata. Tako ne preseneča, da družbe, ki delujejo v gostinstvu in turizmu, pri vseh ključnih kazalnikih zaostajajo za povprečjem slovenskega gospodarstva, kjer pa stanje prav tako ni rožnato.
Prihodki na zaposlenega v gospodarstvu znašajo 183.726 evrov na leto, v gostinsko-turistični dejavnosti 68.109; dodana vrednost na zaposlenega v slovenskem gospodarstvu je 40.324 evra, v turizmu 25.351; neto čisti dobiček na zaposlenega v slovenskem gospodarstvu je lani znašal 2049 evrov, vsak zaposleni v turizmu pa ustvari povprečno 4433 evrov čiste izgube, ki se je glede na leto prej podvojila.
Slovenski politiki in turistični delavci so se do zdaj slepili le s številkami o naraščanju turističnega obiska in prenočitev, ki, če pogledamo poslovne rezultate, ustvarjajo popolnoma napačno sliko o tem, kje je naš turizem. To je spoznal tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek in zato pozval: »Nehajmo se drogirati s fizičnimi kazalci. Samo s prihodi in prenočitvami ne moremo biti zadovoljni. Važno je, koliko smo gostom 'vzeli' iz torbice.«
