Vprašanje je preprosto: ali lahko Kitajska ohranja hitro rast BDP v okviru sedanje svetovne ureditve, ob njenih pravilih trgovanja, in ali se mora sedanja ureditev, ki jo obvladujejo ZDA, radikalno spremeniti, da bi se prilagodila kitajski kontinuirani gospodarski rasti? Odgovor pa ostaja nejasen.

Eden od načinov, kako poskuša Kitajska najti izhod, je, da si prizadeva uvrstiti juan v košarico valut, ki določajo vrednost deviznih rezerv v Mednarodnem denarnem skladu (MDS), to je med posebne pravice črpanja (PPČ). Trenutno so v tej košarici evro, japonski jen, britanski funt in ameriški dolar.

Nekdanji predsednik ameriške centralne banke Ben Bernanke je bil prejšnji mesec v Šanghaju namenoma nejasen: vključitev juana v PPČ bi bil pozitiven korak, vendar bo to mogoče šele, ko bo Kitajska napredovala pri reformi finančnega sektorja in pri preobrazbi sistema gospodarske rasti.

MDS naj bi glasoval o vključitvi juana v PPČ letos oktobra, ko bo, kot to počne na vsakih pet let, preučil sestavo košarice. Toda tudi če bo za razliko od leta 2010 večina glasovala za, bi lahko ZDA uporabile veto. Že doslej je ameriški kongres onemogočal reforme, ki naj bi povečale moč Kitajske pri glasovanju v MDS.

Zaradi omejene uporabe PPČ bi bila vključitev juana v košarico bolj simbolična poteza. Toda gre za pomemben simbol, saj kaže na to, da je valuta dobila odobritev za globalno uporabo. Taka zmaga Kitajske ne bo samo omogočila večje mednarodne uveljavitve juana, ampak bo tudi pokazala, koliko prostora je za Kitajsko v obstoječi globalni gospodarski ureditvi.

Za zdaj se sicer zdi, da ga ni dovolj. V knjigi iz leta 2011 je ekonomist Arvind Subramanian ocenil, da bo juan postal svetovna rezervna valuta do konca tega ali v začetku naslednjega desetletja, ker naj bi bil zamik med gospodarsko in valutno prevlado krajši, kot se običajno misli. Danes je Kitajska največje gospodarstvo na svetu glede kupne moči, njena vlada pa se je doslej aktivno zavzemala za mednarodno uveljavitev juana, na primer z liberalizacijo deviznih predpisov. A še vedno se juan v svetu uporablja veliko manj, kot je napovedoval Subramanian.

Tako Kitajska ostaja podrejena ameriški monetarni politiki. Če ameriška centralna banka dvigne obrestne mere, mora Kitajska slediti, da bi preprečila odliv kapitala, in to kljub negativnim posledicam visokih obrestnih mer na domačo gospodarsko rast. Zaradi prevlade ameriškega dolarja v mednarodnih transakcijah pa so kitajska podjetja, ki vlagajo v tujini, izpostavljena tveganjem, povezanim z nihanji menjalnih tečajev.

Sicer so v zadnjem desetletju pravila mednarodne trgovine ustvarila velika trenja med Kitajsko in številnimi drugimi državami, vključno z ZDA. Trenutno potekajo pogajanja o prostotrgovinskih sporazumih – o transpacifiškem partnerstvu ter čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) – ki bosta spodkopala stalno rast kitajskega izvoza tako, da bosta vzpostavila vstopne ovire za kitajska podjetja.

Očitno se Kitajska sooča z velikimi izzivi v obstoječem globalnem sistemu, ko si poskuša prikrojiti vlogo, ki ustreza njeni veliki gospodarski moči. Tako poskuša vlada s pobudo »en pas, ena cesta« in ustanovitvijo Azijske infrastrukturne in investicijske banke (AIIB) preoblikovati sedanjo svetovno ureditev.

Pobuda »en pas, ena cesta« ima za cilj ponovno vzpostavitev starodavne kopenske in pomorske svilne poti, po kateri so potovale dobrine in ideje iz Azije v Evropo. Ker pa bo projekt zahteval velika kitajska vlaganja v okoli 50 državah, je privlačen za države v razvoju.

Tudi AIIB se je že pokazala kot precej privlačna ideja – in to ne le za države v razvoju. Kar 57 držav – vključno s Francijo, Nemčijo in Veliko Britanijo – se je namreč vpisalo med njene ustanoviteljice, kar morda odraža vse večje zavedanje o upadanju donosnosti svetovne ureditve, ki jo še obvladujejo ZDA.

S kitajske perspektive se zdi nadaljnje ohranjanje visoke domače gospodarske rasti v okviru sedanjega globalnega sistema težko izvedljivo. V resnici so ZDA edina država, ki se je soočala s tem izzivom, ko so kot vodilna svetovna gospodarska in finančna sila pred 2. svetovno vojno zamenjale Veliko Britanijo; k sreči je ta precedens potekal na način prilagajanja in mirne tranzicije.

Vsekakor se mora Kitajska lotiti še nekaterih reform, posebno v finančnem sektorju, da bi odpravila nesorazmerja pri dodeljevanju sredstev in preprečila upočasnitev gospodarske rasti. Toda odločitev kitajskih voditeljev, da ne bodo nadaljevali politike devalvacije za spodbujanje izvoza, tudi ob upočasnjeni gospodarski rasti ne, kaže, da so pripravljeni na potrebne žrtve, da bi zagotovili mednarodno uveljavitev juana, s tem pa dolgoročno gospodarsko rast in blaginjo.

Postopna preobrazba globalnega sistema, ki bi se tako prilagodil Kitajski, se zdi neizogibna, ne glede na to, ali bo oktobra juan vključen v PPČ ali ne.

© Project Syndicate

Čang Jun je profesor ekonomije in direktor Kitajskega centra za ekonomske študije na Univerzi Fudan v Šanghaju.