Rušenje ustaljenih hierarhij
Ornette Coleman je neizbrisni del najplemenitejšega v svetu glasbe in umetnosti, posebej jazza, iz katerega je izhajal, a se tudi radikalno oddaljil od njega. Jazzovski ustroj s svojim glasbenim redom in socialnimi hierarhijami ga je utesnjeval. A ravno jazz, v zasnovi vitalna demokratična umetnost v nedrjih ameriške nedemokratične, rasistične družbe, je temu črnskemu glasbeniku iz Fort Wortha v Teksasu z vsem, kar je predstavljal – možnost ekonomskega preživljanja, osebnega izražanja, surovega tekmovanja, osvobajanja od družbenih prisil, oblikovanja svobodomiselnega svetovnega nazora – omogočil, da se je povzdignil čezenj.
Coleman je v zvezi z jazzom od konca petdesetih let, ko je s svojim revolucionarnim kvartetom povzročil vihar, ponavljal naslednje stališče: »Glasba, ki jo imenujejo jazz, je najbolj napredna med vsemi. Jazz je seveda ponižujoča oznaka za glasbo tako širokega izraza. Ta inštrumentalna glasba je dejansko postala svetovni podporni steber. Če jo želiš igrati, moraš odpraviti razredne kategorije. Je edina med inštrumentalnimi glasbami brez razrednih kategorij.«
Že njegov prvi album Something Else, posnet leta 1958 v Kaliforniji, je v dobro merjenem založnikovem naslovu napovedoval prevrat, nekaj drugega. Naslednji dve leti je sledil niz malone preroških albumov, od The Shape of Jazz to Come, Change of the Century, This is Our Music pa vse do kultnega albuma leta 1960 s podvojenim kvartetom, Free Jazz, ki je skupinskemu muziciranju in improvizaciji podelil zloglasno ime ter postal vir številnih nesporazumov, odporov, gorečih polemik.
Nenehno odpiranje prostora
V prvotnem Colemanovem kvartetu, kjer se med seboj mešajo pritajeni bluesovski motivi, odpiranje harmonij in ritemskega pulza, tematizem in njegovo razgrajevanje, so muzicirali basist Charlie Haden, trobentač in njegov alterego Don Cherry in prefinjeni bobnar Billy Higgins. Coleman je sprva igral na beli plastični altsaksofon, kar je bilo tudi predmet posmeha. Odpiranje glasbenega in mišljenjskega prostora je stalnica Colemanove glasbene poti. Med prvimi je nehal nastopati v komercialnih jazzovskih klubih in je ostro zavračal ponižujoč odnos do glasbe. Neodvisen duh, kakršen je bil, je svojstveno posegel po trobenti in violini in nanju neortodoksno igral na vseh javnih nastopih. Coleman je z vsako novo zasedbo ubranil avtoriteto nemirnega kreativca.
V sedemdesetih letih je ustanovil električni harmolodični funkovski bend Prime Time, s katerim je nadaljeval avanturo, a v osnovi ohranil glasbeno idejo kvarteta iz leta 1959. To je bila ena najbolj vznemirljivih zasedb sedemdesetih in osemdesetih let na newyorški in svetovni sceni. Doživetje koncerta Prime Time je bilo nekaj enkratnega. Podaril je vse, rock, funk, improvizacijo in strogo skladanje, ostrino in nežnost, odgovornost, odprtost, skupinsko igro in zakrite sole, koherentno in razburljivo izkustvo. Bend je bil udejanjenje Colemanove misli o harmolodiki, lastnem glasbenem sistemu in mišljenjskem manifestu (HARmony-MOvement-meLODICS), ki ga nikoli ni izrecno razložil, napovedano pisanje knjige pa je venomer odlagal. Toda osnovna ideja je bila odprava konvencionalnih spon harmonije, ritma in melodije, njihova enakovredna raba, kar je dalo odprto-zaprt sistem in enkraten zven skupine.
Ornette Coleman je edinkrat nastopil pri nas na jazz festivalu v Ljubljani leta 2004. V avditoriju Križank je krasno razpoložen za dodatek odigral svojo žalostinko Lonely Woman iz leta 1959. To je bilo lepo in dostojanstveno srečanje z velikanom svobodne glasbe. Nazadnje smo ga nekateri iz teh krajev videli na festivalu v avstrijskem Saalfeldnu leta 2009 in ob koncu koncerta velikana, sicer drobne postave in nežno tihega glasu, vstali radostno in s solzami v očeh. Čutili smo, da je napočil čas za dolgo slovo, slovo od ustvarjalca, ki je vse, kar je uresničil, napovedal z zapovedjo svojim kolegom leta 1959: »Igrajmo godbo, ne ozadja.« Življenjski moto muzika s »plesom v njegovi glavi«.