A kaj, ko to ni le lepotna ali ekološka bomba, ne, poleg živcev je tukaj še strah. Da, tisti strah, ko čakate, od kod bo priletel kakšen zaspan tovornjakar ali še bolj zaspan voznik belega in do onemoglosti prenaloženega kombija. Ko takrat poči, poči zares. In ne mine dan, da kje ne obtiči kakšen tovornjak v okvari, tovornjak ali avtobus, ki ga je »zajel ogenj«. Po domače, po naših cestah se vozijo nekajtonska vozila s sumljivo kartoteko o vzdrževanju, za volani pa sedijo preutrujeni vozniki. Koktajl za odlično kriminalko.

In se vprašamo, kje je tukaj ta država, kje so vsi strokovnjaki, sekretarji, strategi, načrtovalci? Ni jih. Dokler je samo nekajkilometrska kolona zaradi »tovornjaka v okvari«, je njihov svet postavljen pravilno. Na to, kaj se bo zgodilo, ko bo tak tovornjak nekoč naletel na avtomobil družine na poti in bodo mrtve šteli z več kot prsti ene roke, si nihče niti pomisliti ne upa. Do takrat pa vam preostane le, da se tresete naprej, ali boste živi prišli z enega konca države na drugega, zastoj bo še najmanj, kar vas bo doletelo. Da bi kdaj kdo omenil oprtni vlak? Ne, tega ni v slovarju slovenskih prometnih strokovnjakov. Kot ni v slovarju kakšne besede, ki bi zajezila tranzit, ki je to državico in nas, davkoplačevalce, že povsem zadušil. In se vprašaš: za čigavo zdravje smo potem gradili zlata vredne avtoceste in za čigavo zdravje kupujemo vinjete?