Tako je ostalo vprašanje, zakaj pravzaprav je bilo glasovanje preloženo, in se pridružilo tisočim vprašajev, ki so se namnožili okrog skrivnostnega, zdaj že legendarnega sporazuma, ki bi moral po načrtih predlagateljev izenačiti evropske in ameriške standarde, dati nov zagon evropskemu gospodarstvu in ga vrniti v središče sveta, po prepričanju kritikov pa pravzaprav le odpreti stranska vrata Evrope za klorirano piščančje meso, hormonsko tretirano govedino, gensko spremenjeno zelenjavo in podobna čuda ameriškega gospodarstva ter Evropsko unijo spremeniti v Združene evropske države.
A teh vprašanj je nešteto. Zakaj je besedilo TTIP najstrožje varovana skrivnost na svetu, celo bolj kot recept za coca-colo in pentagonske kleti? Zakaj nihče ne ve, kdo ta sporazum piše? Zakaj celo tisti, ki ga pišejo, razdeljeni v skupine, ki sestavljajo poglavja, ne vedo, kaj piše v preostalem delu sporazuma? Zakaj o njem ne smejo preveč vedeti niti poslanci evropskega parlamenta – ki imajo pravico le do omejenega dvournega vpogleda v tako imenovani »varni sobi« parlamenta pod nadzorom varnostne službe – kaj šele državljani Evropske unije, ki jim je od vsega sporazuma dana na vpogled samo »točka«, po kateri bodo imeli deset milijonov novih delovnih mest in za petsto evrov večjo plačo? Zakaj predlog sporazuma, če je res tako fantastična stvar, ni preprosto dan na splet, da bi ga vsi lahko videli? Zakaj mora Wikileaks ponujati sto tisoč evrov nagrade žvižgaču, ki bi jim prinesel besedilo sporazuma, ki bo tako spektakularno preporodil Evropo? Tisoč zakajev, a samo en odgovor: v nobenem primeru ne gre za amerikanizacijo Evrope, čezatlantski trgovinski in naložbeni sporazum je za Evropo nujen, da bi sploh lahko obstala na globalnem trgu.
Lahko, da je tako, dopuščam to možnost – za ekonomijo sem popoln tepec, ne razumem niti, kako deluje borza in zakaj delnice proizvajalcev zamrznjene hrane padejo, ko nečak savdskega princa razbije ferrarija, kaj šele, da bi razumel vse ekonomske vidike sporazuma, težkega petsto milijard evrov letno. Ne spoznam se, saj pravim, na ekonomijo, a nekaj vem o demokraciji. Najbolj pa se spoznam na logiko in zdravo pamet, ki pravi – za razliko od ekonomije – da je dva in dva štiri in ki ne priznava trgovinskega sporazuma, po katerem bi rezultat lahko bil tri ali sedemnajst.
Zdrava pamet pa nima nešteto vprašanj, ampak samo eno: če je res vse tako, kot pravijo mastermindi iz Bruslja, če je čezatlantski trgovinski in naložbeni sporazum za Evropo sam zemljevid s skritim zakladom – če torej ne gre za odpiranje stranskih vrat velikanskim ameriškim korporacijam, če ne gre za zniževanje evropskih norm v prid ameriške prehrambne industrije, ampak za pošten kompromis dveh strani in izenačevanje standardov, če torej ne gre za popolno amerikanizacijo Evropske unije in njeno spreminjanje v Združene evropske države – zakaj Američani ne demonstrirajo?
Zakaj torej demonstrirajo samo državljani Evropske unije, zakaj – medtem ko paranoični Evropejci na ulicah Berlina, Londona in Pariza množično protestirajo proti sporazumu, ki bo s kompromisom dal in vzel enako državljanom Evropske unije in državljanom Združenih držav – ni demonstracij na ulicah Washingtona, New Yorka, Houstona in Los Angelesa? Tudi v Združenih državah je TTIP stroga skrivnost, tudi tam državljani ne vedo, kaj točno v njem piše, tudi kongresniki v Washingtonu imajo, podobno kot evroposlanci, omejen vpogled v besedilo in pogajanja, pa vendar se iz nekega razloga Američani ne bojijo, hm, »evropeizacije« Združenih držav. Iz nekega razloga – dovolite mi vulgarno poenostavitev, kljub vsemu sem tepec za ekonomijo – se Američani ne bojijo, da bo ameriški trg preplavila zdrava evropska hrana z geografskim poreklom: vrag vedi zakaj, se Američani ne bojijo trgovinskega in naložbenega sporazuma z Evropo.
Morda zato, ker so – za razliko od Evropske unije, kjer gre za pripombe z ulice, ki zagovarjajo interese državljanov – vse pripombe ameriške strani v pogajanjih strogo zaupne narave in zagovarjajo interese korporacij. Medtem ko se državljani Evrope pod zaprtimi okni bruseljskih uradov borijo proti temu, da bi jim trg preplavili klorirano piščančje meso, hormonsko tretirana govedina in gensko spremenjena koruza, se zgoraj v sobanah brezvestne ameriške korporacije v pogajanjih borijo proti neumnim evropskim predpisom o geografskem poreklu, po katerih je feta lahko samo grški sir, parmigiano samo tisti iz Parme, budweiser pa izključno, jebiga, tisti iz Budweisa oziroma Českih Budějovic.
Lahko, da ni tako, dopuščam to možnost – za ekonomijo sem, ponavljam, popoln tepec – a še vedno ostaja vprašanje: zakaj Američani ne demonstrirajo?
