Zares razburil le plakat, ki ga nikoli ni bilo

Učinkoviti v težkih razmerah

A kljub temu je plakat način komuniciranja s častitljivo zgodovino. Na svojih vrhuncih, naj je šlo za partizanske, gledališke, razstavne, glasbene ali nenazadnje politične plakate, so bili vedno odraz aktualnih družbeno-političnih razmer. »Izdelali so jih angažirani in ozaveščeni ljudje ali skupine, ki so se odzvali na družbeno stvarnost, oziroma tudi na nevzdržne razmere, kot je bila nacifašistična okupacija med drugo svetovno vojno. In to jih dela učinkovite,« pravi Cvetka Požar, avtorica monografije in kustosinja razstave Stoletje plakata, ki se bo prihodnji četrtek odprla v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Sogovornica izpostavlja partizanske plakate, ki so nastajali v nemogočih razmerah, ob pomanjkanju materiala, kar je opazno v formatu, skopi barvni skali, slabem papirju… »A kljub temu jih preveva idealizem boja za svobodo, enakosti in vere v boljši jutri. Gre za ilegalne angažirane plakate, ki so jih izdelovali udeleženci (borci likovniki) narodnoosvobodilnega boja.« Izpostavlja tudi dosežke sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko plakat doživi enega svojih največjih, a hkrati tudi že zadnjih vrhuncev. Prišlo je namreč do zelo bogate produkcije tako imenovanih kulturnih plakatov, med katerimi so izstopali predvsem plakati Matjaža Vipotnika za Slovensko mladinsko gledališče. »Z vzpostavitvijo tako imenovanega političnega gledališča v SMG na začetku osemdesetih let so gledališki plakati prevzeli vlogo nosilcev za metaforično simboliko skritih političnih sporočil ter so kot taki postali subverzivno orodje v rokah oblikovalca in kulturnikov. Ti plakati so sporočali to, kar se v aktualni družbenopolitični stvarnosti neposredno ni smelo izreči. Zaradi nadzora nad vsebino političnih plakatov v socializmu se je kritika oblasti preselila v druge plakatne zvrsti, kar je posebnost kulturnega plakata v jugoslovanskem prostoru v obdobju socializma.« To se je odrazilo tudi na številnih glasbenih plakatih skupine Laibach ali na kseroksiranih plakatih protagonistov okoli diska FV in ŠKUC-a.

Vrhunec tega je bil po mnenju Požarjeve politični plakat za dan mladosti, kjer se je zgodil zanimiv obrat, ko je politični plakat, ki je bil delan v podporo oblasti, postal njegova kritika. Še bolj je paradoksalno, da plakat nikoli ni bil natisnjen in množično distribuiran, pač pa je plakatno afero povzročil osnutek, objavljen v časopisu. Eden njegovih oblikovalcev Miran Mohar pravi, da je bila v tem primeru kreativna tudi jugoslovanska policija, ki si je gospoda Grujića, ki je na plakatu prepoznal referenco na tretji rajh, enostavno izmislila. Dober plakat ima v sebi vedno neki paradoks, je prepričan Mohar. Paradoks v danem primeru ni bil toliko v samem plakatu kot v tem, da je bil jugoslovanski politični oblasti plakat, dokler ni razpolagala z vsemi informacijami, všeč, da se je z njim identificirala in ga želela uporabiti kot svoje promocijsko orodje.

Sicer pa Mohar meni, da se po osemdesetih na področju plakata pri nas ni zgodilo več nič pomembnega. V devetdesetih pocenitev tehnologij privede do tega, da postanejo plakati ogromni. Predvsem pa se je zmanjšalo število naročnikov. »Da bi kot oblikovalec naredil plakat, moraš imeti naročnika, ki si ga želi. In če ni naročil, ni mase izdelkov, v kateri bi potem nastajali presežki.« Novi kolektivizem dela količinsko deset odstotkov plakatov, ki so jih delali v osemdesetih, naročniki pa so še vedno predvsem javne kulturne institucije. Do vloge kapitala v oblikovanju je kritičen tudi grafični oblikovalec Ranko Novak, ki kapital označuje za »izumitelja« veleplakata, ki je »običajni« plakat potisnil iz urbanega okolja. Edini surogat klasičnim plakatnim mestom so tako imenovane citylights. Izumrtje plakata po njegovem priča o neurbanosti.

Sporočanje se je izrodilo v onesnaževanje

Kvalitetnemu plakatu je nedvomno v škodo, da smo za plakate, ki nam namesto sporočajo nekaj prodajajo, razvili neke vrste selektivno slepoto. Do mere, ko nas morajo na realnost okoli nas, ki smo se ji privadili, vsake toliko opozoriti strokovnjaki. Prav te dni je na onesnaževanje javnega prostora opozorila vrsta društev, institucij in zasebnikov s področja arhitekture. »Prav groteskne, cenene, kaotične in neprepoznavne so postale mestne vpadnice, ki meščane in obiskovalce posiljujejo z nepregledno množico oglasov na pročeljih hiš, ograjah, mostovih, nadvozih,« pišejo v svojem pozivu predstavnikom oblasti, da ukrepajo.

A povsem slepi za »dogajanje« na zidovih morda le nismo, kar se potrdi vsakič, ko debato spodbudi zares slab, neumen ali zgolj slabo umeščen plakat. Prav te dni vesoljna Slovenija debatira o tem, ali na Ptuju res razumejo piščance glede na to, da iz njih delajo klobase. Ni odveč pripomniti, da je, kot kaže, perutninarjem marketinška domislica uspela, saj se že dolgo nismo tako vehementno pogovarjali o kakem izdelku mesnopredelovalne industrije.

Vse to pa seveda odpira vprašanje, ali se ni nekje vmes vrnil čas, ko bi lahko ponovno prosperiral prav kvaliteten nekomercialni plakat. Za nameček smo v dobi konstantne omreženosti razvili posebno vrsto selektivne slepote tudi za spletno oglaševanje. Bolj ko smo omreženi in povezani v spletu, bolj imamo morda »sveže oči« v analognem okolju. Si ne bi moral danes vsak umetnik, ki ima o sebi dobro mnenje, želeti s svojimi sporočili na ulico? Tiskovina ta čas nosi avro prestiža, drugačnosti in izvirnosti, zato je vprašanje, zakaj ustvarjalci in družbeno angažirane skupine, ki želijo skomunicirati neko stališče, ne posegajo pogosteje prav po plakatu. Anahronističen izbor medija ima lahko prednost pri doseganju pozornosti izčrpanega gledalca, za povrhu pa je sam po sebi izjava.

Miran Mohar meni, da so bolj nekonvencionalni umi med ustvarjalci to že spoznali. »Če si na spletu, to morda ni dovolj. Ker splet sploh ne funkcionira, kot si ljudje mislijo. Okoli spleta se je kot okoli vsakega novega medija spletla neka ideologija. A odkar ima svojo spletno stran vsaka trgovina čevljev, je jasno, da to ni več to.« Sam zaznava množico razstav sodobne umetnosti, ki se oglašujejo na billboardih in v drugih oblikah urbane intervencije. »Umetniki imajo še naprej potrebo, da komunicirajo z urbanim prostorom.« Še vedno pa meni, da je umetniški plakat pravzaprav najbolj redka vrsta med plakati. Po eni strani je zelo malo oblikovalcev, ki ga znajo narediti. Po drugi je premalo umetnikov, ki želijo z njim komunicirati. »Celo nekomercialni plakat ne more živeti, če ni naročnikov.«

Lahko plakat še nagovori k akciji?

Lahko s plakatom danes, v dobi interneta, še učinkovito sporočamo, koga nagovorimo, lahko mobiliziramo množice? O tem, da gre za anahronističen medij, se strinjajo vsi sogovorniki. Kot se tudi vsak pameten »sporočevalec« zaveda, da imajo hitrejši in predvsem večji doseg danes predvsem družbena omrežja. »Plakat so že v obdobju med obema vojnama opredeljevali kot 'spominsko reklamo'. Se pravi kot medij, ki na nekaj zgolj spomni, ne podaja pa podrobnih informacij. Zato kot tak vedno deluje v kombinaciji z drugimi mediji: tiskanimi oglasi, televizijskimi in radijskimi oglasi… Zgolj s plakatom prav gotovo ne bomo mobilizirali množic,« meni Cvetka Požar. Lahko jih nagovarjamo, a še tako dobro oblikovan plakat na ulici ne bo dosegel dovolj široke množice. Tako kot v preteklosti ga morajo spremljati še drugi načini sporočanja.

Plakat za dan mladosti Novega kolektivizma je bil po mnenju Ranka Novaka opažen predvsem zaradi političnih dušebrižnikov. »Če ne bi bilo prepovedi in medijskega pompa, se bojim, da bi šel le v arhive in k zbirateljem.« Ob sedanji družbeni situaciji neverodostojnih in hiperproduciranih informacij, ki povzročajo vse večjo ignoranco, Novak dvomi, da ima plakat kakšen večji vpliv na javnost v smislu oblikovanja mnenja o družbenih problemih. »Najboljši dokaz za to so politični plakati. Ne glede na pogostost pojavljanja, profesionalni nivo ali odnos forma/vsebina se zadeva obnaša kot sezonsko oglaševanje mode ali akcij tipa 'novo'.« Sicer pa nekomercialni plakat komunicira z gledalcem na podlagi dobro oblikovanega sporočila o vsebini, bodisi o razstavi, dogodku, predstavi ali družbeni akciji. Po mnenju Novaka je dober primer v zadnjem času zmagovalec natečaja Plaktivata »Beg možganov«, ki ga je ustvarila agencija Publicis, na katerem so svojo pamet v tujino »izvozili« Cankar, Kosovel in Prešeren. Prav Plaktivat v tem trenutku ponovno nespregledljivo opozarja na spletno zasvojenost.

Domače laično oblikovanje je naravnost cvetelo v času vstaj pozimi 2012/2013 in dajalo izjemno posrečene protestniške rekvizite, transparente in tudi plakate. V množici le-teh je bilo seveda še toliko težje opaziti izstopajoče. V času vstaj v Mariboru in Ljubljani se je ponovno prebudil tudi Novi kolektivizem, ki naj bi bil po besedah Požarjeve tedaj edina oblikovalska skupina v Sloveniji, ki je reagirala na aktualne družbene razmere. Izdali so dva plakata, Memento mori in NO FEAR NO FÜHRER! »Oba sta sporočilno močna, predvsem drugi, ki se je nanašal na takratnega predsednika vlade. To je bila ostra in neposredna vizualna kritika, kakršne danes ne srečujemo prav pogosto.«

Prepovedano plakatiranje!

Razlogov, da danes plakatu bije ura, je več in so med sabo povezani, je prepričan Ranko Novak. En razlog je cena: plakatiranje samo je dražje od produkcije (oblikovanja in tiska). Potem je tu dejstvo, da institucije, zainteresirane za oglaševanje s plakati, nimajo sredstev za oglaševanje. Po drugi strani ljudje ne komunicirajo več v mestu in z mestom, zaradi česar so lokacije za plakate postale neučinkovite. Za nameček pa plakatu grozi, da jih, ker niso več »in«, čez čas nihče več ne bo znal oblikovati. Ali pa nasprotno – da jih bo »znal« oblikovati vsak. »Plakat ni več umetniško delo, temveč kos čim cenejšega papirja, z bolj ali manj posrečenim sporočilom, ki ga oblikuje kar direktorjeva tajnica, ki ima okus, saj vsak dan pride v službo lepo napravljena. Tako se prišpara veliko denarja,« ugotavlja oblikovalec Jani Bavčer.

Nenazadnje se je v sedemdesetih in osemdesetih od oblikovanja plakatov dalo živeti, saj so bili honorarji neprimerno višji, se spominja Miran Mohar časov, ko je delal še kot asistent v studiu Matjaža Vipotnika. »To tedaj ni bila slaba ekonomija. Poleg tega so bili nekoč distribuirani na način, ki je upošteval pešce. Ko se giblješ z avtomobilom, sploh ne moreš operirati z manjšimi formati. Mest v ljubljanski peš coni, kamor bi lahko legalno prilepil plakat, pa skoraj več ni, četudi se je količina podob ekstremno povečala. Količina podob je enormna, a gre za povprečne in instantne rešitve, ki so idejno podhranjene, tehnično nezahtevne in poceni za izdelavo. Danes je digitalni tisk tako poceni, da jumbo plakat ni noben strošek, kar stane, je sam prostor.«

In prav prostor je morda ključni problem. Kam sploh obesiti lep plakat, ki sporoča nekaj pomembnega, da bo v množici drugih viden, da ne bo takoj odstranjen in da za prostor ne bo treba plačati? Včasih je takih prostorov menda mrgolelo. Gledališča denimo so se po Moharjevih besedah zlahka dogovorila s trgovinami, da so plakate izobesili v izložbe. »Podobno kot si nekoč lahko šel v gostilno in prosil za dva deci vode, ne da bi moral plačati. To je bilo normalno. Dogovorna ekonomija je funkcionirala.« Res je tudi, da študentje leta 1968 niso nikogar vprašali, kam lahko nalepijo plakate. A ker vsako lepljenje plakatov še ni revolucija, bi bila zagotovitev prostorov za plakatiranje danes nujna. »Ulice bi morale spet postati galerije za pešce. Poglejmo Ljubljano, avtov v centru ni več, torej je to vprašanje spet relevantno. Mislim, da bi to morala biti naloga mestnega urbanizma – da predvidi prostor za plakate kulturnih producentov, ki nimajo denarja, da bi se oglaševali v komercialnem prostoru. Naj bo mesto urejeno, a naj dopušča tudi neko svobodo za intervencijo. To je element, ki vrača v mesto življenje, ker sicer bomo iz naših mest naredili hiperurejene operne scenografije.«