Vlada odločitve o prodaji ali ohranitvi lastništva v takšnih okoliščinah seveda ni bila sposobna sprejeti. Z legalističnim pristopom se je tudi pri tem vprašanju odločila za igro pingponga in žogico poslala nazaj na igrišče SDH, ki bi moral razgretemu političnemu parketu s svojo strokovno odločitvijo pokazati pot in politiko razbremeniti sprejemanja odločitve, na katero bi v vsakem primeru padla senca dvoma te ali one samooklicane deležniške strani skrbnikov nacionalnega interesa.

Nesposobnost odločanja, torej tiste temeljne aktivnosti, zaradi katere volilci politikom dodelijo mandat vladanja, ni zgolj kronična bolezen slovenskih vlad. Ta teden je slovenska vlada uteho za iskanje svojih političnih neodločitev lahko s pridom našla v evropski politiki, ki jo sicer prav zaradi svoje nesposobnosti odločanja in sprejemanja stališč do aktualnih evropskih političnih in gospodarskih vprašanj kroji zgolj z udeležbo državnih sekretarjev, morda tudi ministrov, na ministrskih svetih, nikakor pa ne s proaktivnim iskanjem zavezništev s skupino enakomislečih držav med posameznimi zasedanji ministrskega sveta ali vrha evropskih voditeljev.

V Strasbourgu se je odvijal velik proceduralni spopad za vložitev amandmajev na priporočila evropskega parlamenta za sklenitev čezatlantskega prostotrgovinskega sporazuma z ZDA. Čeprav evropska komisija, ki se že od predlanskega poletja z ameriško administracijo pogaja o sklenitvi največjega prostotrgovinskega območja na svetu, ni zavezana upoštevati priporočil parlamenta, amandmajev v edini demokratično izvoljeni evropski instituciji slednjič sploh niso pripustili do faze odločanja. Predsednik parlamenta je v čarodejskem naboru svojih proceduralnih sit našel določilo, da glasovanje, nato pa še razpravo, preloži zaradi prevelikega števila vloženih amandmajev. Evropska demokracija je tako pokazala svoj blišč in bedo v enem. Ker so se v politični skupini socialistov poslanci razcepili glede podpore spornemu zasebnemu arbitražnemu mehanizmu, s katerim se je evropska komisija pripravljena odpovedati pristojnosti nacionalnih sodišč v sporih med državami in korporativnimi investitorji, je predsednik parlamenta vse amandmaje vsaj do naslednjega plenarnega zasedanja pometel pod preprogo. Martin Schulz, sicer tudi sam iz vrst socialistov, je tako zadostil legalističnemu principu skrbnika primerne procedure. Toda s političnega zornega kota je ponudil podobo nedemokratične Evrope, v kateri ni prostora za soočanje amandmajev na plenarnem zasedanju, ker bi se lahko nazorno pokazale globoke razpoke v veliki koaliciji glede sklenitve TTIP. V duhu pravega Evropejca je tako z infuzijo pri življenju obdržal veliko koalicijo in sporazum, proti kateremu se izreka čedalje širši krog civilne družbe v državah članicah. A je hkrati s svojo proceduralno pristojnostjo in neodločanjem evropsko komisijo potisnil v neljubi položaj. Komisarka za trgovino Cecilia Malmström bo sedaj nadaljnja pogajanja z ameriško stranjo vodila še težje.

Primer TTIP jasno nakazuje, kako se različni pogledi na nacionalnih ravneh prenašajo na evropski politični parket in vzpostavljajo sistemsko anomalijo neodločanja. Gospodarski nacionalizmi predstavljajo vse večji pesek v kolesju ohranjanja relativne kohezivnosti Evropske unije. Zanjo si paradoksalno vse bolj prizadeva Junckerjeva komisija, s čimer v odsotnosti skupne vizije med državami članicami za poglabljanje integracije prevzema vlogo glavnega promotorja ohranjanja evropske družine. A njeni predlogi pogosto naletijo na nerazumevanje. Sistem kvot za solidarnostno porazdelitev prosilcev za azil iz Italije in Grčije ter dodatno stalno naselitev 20.000 oseb iz najbolj ranljivih tretjih držav je naletel na šovinistično zavrnitev vsaj tretjine držav članic. Če se na evropski politični ravni cefra temeljni solidarnostni princip integracije, se podobni znaki nacionalnega cefranja solidarnosti kažejo tudi v Italiji. Pred drugim krogom italijanskih lokalnih volitev je Severna liga okrepila pritisk na politično oslabljenega premierja Renzija in zahtevala, da se beguncev v državi ne preseljuje več po kvotnem sistemu na razvitejši sever, temveč naj ostanejo kar v najrevnejših (južnih) regijah, kamor so prispeli.

Leto dni po izvolitvi novega evropskega parlamenta in predsednika komisije Junckerja se kazalci politično-gospodarske dezintegracije Unije niso obrnili v pozitivnejšo smer. Pingpong neodločanja, ali naj se Grčiji dodeli tretji obrok mednarodne finančne pomoči, s katero bi lahko poplačala zasebne upnike, se s politiko izčrpavanja vodi do zadnjega trenutka. Procesi neodločanja in vse manj solidarnostnega posluha političnih elit poglabljajo odtujenost državljanov od evropskih in nacionalnih politik. To je idealno gojišče za evropski moralni zdrs proti fašizmu. Populisti s svojo šovinistično retoriko, pogosto pomešano z upravičeno kritiko evropskih in nacionalnih institucij, resda poskušajo predvsem zbirati volilne glasove. A tragika te zgodbe je, da jim vladajoče politike pogosto nimajo kaj zoperstaviti.