Predvsem v zgodbi z oderuškimi krediti in nedavni epizodi s krediti v švicarskih frankih se je pokazalo, da (vsaj nekateri) potrebujemo zaščito svojih financ pred samimi seboj. Svetleči priboljški v obliki preprostejše odobritve kredita ali nizkih obrestnih mer nas kaj lahko zapeljejo v sklepanje dolgoročno nevarnih ali celo škodljivih pogodb. Hudič se skriva v podrobnostih in teh pogosto nimamo potrpljenja prepoznati ali znanja razumeti. Še več, nerazumevanja ali brzopetosti ne bomo pripravljeni priznati niti sebi, kaj šele prositi za pomoč koga drugega. Teoretični postulat popolno informiranega, racionalnega potrošnika sicer lahko drži v povprečju, vendar ne zagotavlja, da ne bo pogosto prihajalo do napačnih odločitev. Nedavna raziskava danskih kreditojemalcev (Andersen in soavtorji, 2015) je tako pokazala, da znaten delež le-teh po koncu krize ni refinanciral stanovanjskega posojila, čeprav bi bilo to, vsled ogromne razlike v obrestni meri, edino racionalno. Razlog naj bi ležal primarno v njihovi neinformiranosti in neodločnosti.

Praviloma, vsaj ko sta v nevarnosti zdravje in varnost potrošnikov, zanje skrbijo tržna regulativa s proizvodnimi standardi, inšpekcije in društva za varstvo potrošnikov. Prva raven obrambe seveda ne prepreči popolnoma, da si s svojimi potrošnimi navadami škodujemo, čeprav morda traja nekaj dlje, preden se škoda pozna. Navkljub svarilu na plastičnih vrečkah se nesreče z njimi dogajajo. Prav tako kadilci kadijo, čeprav opozorilo na škatlici težko spregledajo. »Varuška« namreč ne sledi naši potrošnji, prav tako pa ne more zagotoviti, da mi sledimo navodilom proizvajalca pri rabi izdelka, da ga uporabljamo v razumnih količinah in podobno. Na koncu smo prepuščeni samim sebi, navkljub navodilom in priporočilom. In sami sebi smo lahko nevarni.

Lahko »država« sugerira tudi potrošnjo finančnih instrumentov ali nakupa nepremičnin? Bi to pomagalo vsaj omiliti posledice tveganih ali zgolj napačnih posledic? Pri finančnih instrumentih, ki v večjem delu v sebi nosijo določeno tveganje, gre večinoma za subjektivno oceno komitenta, ali je tveganje pripravljen prevzeti. Mnogi med njimi bi se na splošna opozorila o tveganjih tako le malo ozirali. A zakaj bi se ustavili pri finančnih instrumentih? Bi se paternalistični svetovalci morali vključiti v nepremičninski trg in opozarjati potencialne kupce na pomanjkljivo gradnjo, poplavno nevarnost ali zadolženost vlagateljev? Tveganja slednjih so vsaj tako realna kot sprememba tečaja posamezne »stabilne« valute.

Očitek, ki leti na poslovne banke in posredno tudi na centralno banko vsled dolžniškega balona, ki ga je povzročila apreciacija franka, je, da so oboji opustili dolžno ravnanje obveščanja komitentov o tveganju, ki nastopa v povezavi s krediti v tuji valuti. Avstrijski finančni regulator (FMA) je na tveganja opozarjal že od leta 2013, vendar to dinamike posojil v Avstriji ni bistveno spremenilo. Vprašanje je, ali bi opozorila Banke Slovenije imela drugačen učinek pri nas. Dvomim, da bi sprožila plaz kreditnih konverzij. Celo to se lahko izkaže za razmeroma nedolžno, če bo kreditojemalcem uspelo dokazati zavajanje ali celo manipuliranje, ki ju izvajajo banke. Če so slednje aktivno izkoriščale neznanje in zaupanje kupcev, da so jih prepričevale o netveganosti izpostavljanja kreditnim nihanjem, je mogoče celo sklepati, da so takšne kreditne pogodbe nične.

A srž problema vseeno tiči drugje. Malo verjetno je, da so banke aktivno zavedle slehernega, ki se je odločil za kredit v tuji valuti. Regulator, torej Banka Slovenije, pa je devizne klavzule v stanovanjskih kreditih dopuščal. Iz tega izhaja, da so posamezni kreditojemalci povsem legalno in zavestno prevzemali tveganje spremembe deviznega tečaja pri najemu dolgoročnega kredita. Predvidoma so mnogi med njimi, če že ne vsi, dvomili o dolgoročni stabilnosti kreditnega aranžmaja in vendarle so prijeli za pisalo in podpisali »pogodbo s hudičem«.

Bi jih benevolentna varuška morala ustaviti? Bi jo poslušali? Kakšen je, po drugi strani, minimalni standard dolžnega ravnanja, ki so ga pred odločitvijo dolžni opraviti potrošniki? Očitno so si kreditojemalci s svojo odločitvijo naredili škodo, ne glede na to, kakšna krivda bo dokazana bankam. Bi pomagalo, če bi na vhodu v banko pisalo, da so krediti v tuji valuti lahko nevarni za kreditojemalce? Kljub dobronamernemu paternalizmu države naše potrošne odločitve ostanejo na nas samih. In prav je tako. Tudi popolna informiranost pa ni zagotovilo za popolnoma potrošno odločitev, če ob tem manjka zdrava presoja.