V mislih sem imel štirideset centimetrov visok medeninast Maov kipec, ki sem ga videl pri fotografu Dudasu Szaboltu v Budimpešti. Opozoril me je, da ne bo enostavno, ker so kipci iz časov kulturne revolucije postali redki. On ga je našel v ropotarnici občinske zgradbe v vasi severno od Pekinga. Zdelo se je, da so vse ostalo pretopili in predelali v avtomobile, telefone in gradbeno železo.

Gospod Hu je z nasmehom raje pokazal na panoramo Šanghaja globoko spodaj. V vlažni tropski noči so se nebotičniki svetili v roza, rumenih, rdečih in svetlomodrih lučeh, kot bi bili narejeni iz stepene smetane in sladkorja.

»400 metrov,« je z zadovoljstvom povedal. »Pred desetimi leti je bila to najvišja zgradba na svetu.« Stala sva pod vrhom televizijskega stolpa, v vrtljivi restavraciji. Okoli in okoli so bile same stolpnice, med katerimi je malokatera imela manj kot petdeset nadstropji.

»Zdaj to ni več najvišja zgradba na svetu,« je obžaloval gospod Hu. »Vendar je med petimi zgradbami na svetu pet najvišjih na Kitajskem, ja.«

Nevljudno sem pripomnil, da je Burdž Kalifa v Dubaju precej višji.

»Res je,« je rekel gospod Hu. »Ampak jutri se boste na poti v Yiwu peljali čez most, ki je dolg 36 kilometrov in se vije kot zmaj. Pelje čez morski zaliv. Ko so ga leta 2008 slavnostno odprli, je bil najdaljši most na svetu. Sedaj ni več. Sedaj je drugi najdaljši most na svetu. Tudi prvi najdaljši most na svetu je na Kitajskem.« Na pamet je našteval tisoče pilonov, ki so jih zabili v morska tla, milijone ton betona in jekla, tisoče delavcev, stotine ladij in trinajst milijard juanov, ki so jih podarili. Dve ali tri milijarde evrov. Na pamet nisem znal izračunati.

»A vi kje vidite kakšno rdečo zvezdo?« me je zanimalo. Hotel sem imeti orientir, da bi videl, kje se je modernost začela. Odgovoril mi je širok nasmeh in navdušeno kimanje.

»Ne. To je bilo včasih. Pred dvajsetimi leti tukaj ni bilo ničesar. Tudi pred desetimi leti je Biser Orienta stal na samem. Šanghaj ima sedaj 25 milijonov prebivalcev, največje mesto na Kitajskem in največje mesto na svetu. Do sredine stoletja bomo šteli 50 milijonov. Vse je novo.« Stolp se je drenjal med kristalnimi katedralami in se vrtel med njimi kot suhljata fižolova prekla.

Prvič sem bil na Kitajskem. Bledo predstavo o Kitajski, ki je v glavnem temeljila na enem dokumentarcu Piera Paola Pasolinija in nekaj hongkonških filmih, sem poskušal uskladiti s podobami okoli sebe.

Kje so vse slike Mao Cetunga in kolesarji? Namesto parol o velikem napredovanju v treh skokih so se na zgradbah ob avenijah svetili neonski napisi. Toyota, Ikea, Škoda, Apple, Gucci in veliko kitajskih pismenk, ki pa so vabile k nakupu pralnih strojev, telefonov in hiš v novih naseljih, ne pa k vrednotam in načelom, ki oblikujejo sodobno politiko.

Hodil sem v družbi funkcionarjev kitajskega zunanjega ministrstva, ki so organizirali državni ogled znamenitosti, pa nikjer ni bilo države, ki sem si jo naslikal v glavi.

A ni to tista država, kjer poldrugi milijardi ljudi vlada komunistična partija Kitajske? Kam so se skrili politkomisarji? Kogar koli srečaš, dela v eni od velikih korporacij, ki gradijo nebotičnike, išče delo pri njih ali pa študira, da bi našel delo. Vse ideje o velikem krmarju in njegovi rdeči knjižici so pospravili in poskrili. Kako je mogoče ideologijo, ki je obvladovala najštevilnejšo državo na svetu, kar ugasniti?

Zelo preprosto. Zamenjali so jo s statistiko. Partijski funkcionarji na vsako vprašanje odgovarjajo z načrti za nova mesta, železnice, pristanišča in avtoceste. Z največjim veseljem naštevajo milijone ton blaga, ki ga Kitajska vsak dan naloži na kontejnerje in z ladjami razvozi po vsem svetu. Namesto zlatih zvezd na zastavi bi tam moralo stati pet kontejnerjev. Maoizem je temeljil na pripovedi o napredku družbe. Namesto tega pripovedujejo zgodbo o gospodarski rasti. Namesto filozofskih pojmov statistične številke. Zgodovina se začne leta 1987 s sloganom »Reforme in odpiranje navzven«, ko so še citirali klasike, nadaljuje pa z 9,8-odstotno rastjo in številkami o gospodarski izmenjavi. Države so zamenjali trgi, družbenoekonomske formacije pa ekonomija.

Dvaindvajsetletno študentko Cin Cin sem vprašal, ali se oni učijo zgodovino.

»Seveda se učimo zgodovino,« je mežikala skozi debela očala. »Veliko zgodovine. Štiri leta imamo predmet zgodovina. Potem moramo narediti test in to je to.«

Vprašal sem, kdo je bil Mao Cetung.

»Bil je pomemben voditelj v enem času,« je odgovorila. »Ampak to je bilo, preden sem se jaz rodila. Mislim, da je bilo, še preden so se rodili moji starši.«

Tisti svet ne obstaja več. Kitajci so v enem hipu celo državo iz MS-DOS preselili na OS X in na novo pognali vse ideološke stroje.

Google v tem sistemu ne obstaja. Bing pa vsake toliko časa opozori, da je stran, ki jo iščete, nedostopna zaradi zaščite vaše varnosti.

»Živimo za velikim digitalnim zidom,« mi je Cin Cin razložila, zakaj je pol mojega sveta nedostopnega skozi najrazvitejšo tehnologijo na svetu. Za hip sem obžaloval, čeprav mi je zagotavljala, da njihovi iskalni sistemi in socialna omrežja delujejo bolje in so hitrejši.

»Kakšno je vaše ime na facebooku?« je vprašala.

Rekel sem ji, da te reči pri njih ne delajo. Prisrčno se je nasmejala.

»Znam preskočiti digitalni zid. Sploh ni tako težko.«

Od Maa ni ostal niti strah pred oblastmi.