Tri leta kasneje je zgodba nekoliko drugačna. Evropski parlament je v torek in včeraj odpovedal glasovanje, nato pa še razpravo o priporočilih glede pogajanj o prostotrgovinskem in naložbenem sporazumu z ZDA, ki je znan pod kratico TTIP. Torej ne o samem sporazumu, ampak samo o tem, kaj priporoča evropski komisiji, ki se z ZDA pogaja v imenu EU. Kakšne tragike na daljši rok iz tega ne bo, le malce trpi ugled parlamenta. A nezmožnost kompromisa ima svoje sporočilo in vzroke. Med njimi je spet tudi tisti del civilne družbe, ki sporazumu TTIP ostro nasprotuje. Le da je tokrat ubral drugačno pot kot v Actinem primeru. Če je takrat začel po bobnih zares glasno tolči šele, ko je bil ta že spisan, se je zdaj oglasil že med pogajalskim procesom, tudi s pomočjo razkritij Wikileaksa, in sprva zahteval transparentnost pogajanj, nato pa popolno zavrnitev sporazuma. Peticijo s takšno zahtevo je podpisalo dva milijona Evropejcev. Poraja se sicer vprašanje, kako nasprotovati nečemu, kar ni še niti zares na papirju in kar bi lahko, če bi bilo zapisano v pravi obliki, koristilo gospodarstvoma obeh strani Atlantika. Toda izkušnje z Acto in očitno nezaupanje v pogajalce s sumom na lovke korporativnih lobijev so naredili svoje.

Dogajanje okoli TTIP in prej okoli Acte pa razgalja še nekaj globljega. Politiki z obeh strani Atlantika radi govorijo o skupnih vrednotah, zgodovinskih povezavah in skupnem težišču svetovne demokracije. EU in ZDA se prišteva pod enotno oznako »zahod«. Kaže pa se, da pri dobršnem delu javnosti sklicevanje na te povezave nima prave teže. Včeraj se je zastavilo vprašanje, od kod takšen strah pred Američani in sporazumom TTIP. Odgovor je mnogo konkretnejši, kot bi si ga mnogi politiki želeli. Blagovna znamka »skupnih vrednot« in »zgodovinskih povezav« izgublja sijaj, na tej strani Atlantika zaradi vsega, kar se je dogajalo po enajstem septembru, ameriških potez v imenu vojne proti terorizmu, vzrokov za finančno krizo, razkritij Snowdna, naraščanja razkola med najbogatejšimi in vsemi drugimi, zavedanja o razlikah v delovanju socialne države in tako naprej.

To ne poraja le občutka drugačnosti in ob mestoma pomanjkljivi evropski samokritičnosti tudi večvrednosti, za katero se skriva še negotovost evropskega projekta, ampak tudi nezaupanje. Odziv civilne družbe je zgovoren. Skupno nastopanje na mednarodnem odru se lahko skuša reševati z utemeljenim opozarjanjem, da tako EU kot ZDA gospodarsko ogrožajo nove sile s Kitajsko na čelu. Ali pa se skuša politično povezovanje dosegati z opozarjanjem na Rusijo. A v primeru TTIP in še kje niti takšni argumenti morda ne bodo več zadoščali, kot niso pri Acti.