A tega si ne bi tako želela, če se »tisto« ne bi zgodilo. Ta želja je tako pomembna in močna, ker z njo tudi »tisto« izgine ali je z njim vsaj tako, kot da se ne bi nikoli zgodilo. Skratka, Nelly bi rada našla Johnnyja, svojega moža. Morda še toliko bolj, ker ji njena judovska prijateljica pove, da jo je prav njen mož izdal nacistom, ko so jo deportirali, pa se je od nje ločil. (Ta njen mož je moral biti prav »dober« Nemec, če je storil takšno »neumnost«, da se je potem, ko so Jude že na veliko izseljevali iz Nemčije, torej leta 1938, s svojo judovsko ženo iz Londona vrnil v Berlin.)

Nelly (Nina Hoss) se potika po porušenih berlinskih ulicah in v nočnem lokalu Phoenix res najde Johnnyja, ki pa tam ne igra klavirja, ampak opravlja razna pomožna, smetarska pa tudi zvodniška opravila. Ona ga takoj prepozna (navsezadnje ni minilo več kot leto dni), on pa nje sploh ne, čeprav ima svoj »stari« obraz in tudi identičen rokopis kot njegova »pokojna« žena Nelly. Z vidika »dramske prepričljivosti« se takšno neprepoznanje lahko zdi precej kočljivo, toda na neki drugi ravni je dovolj trdno: mar v tem, da Johnny ne prepozna svoje žene, ni skrito priznanje, da jo je res ovadil in poslal v koncentracijsko taborišče? Ali ni to neprepoznanje samo tajitev pripoznanja njegovega dejanja? Johnny je pripravljen priznati samo to, da je Nelly res podobna njegovi ženi Nelly, a tudi to le zato, ker bi si potem lahko delila njeno podedovano premoženje. Johnny si zamisli fantazijski scenarij, po katerem bi se Nelly res vrnila iz taborišča, toda takšna, kot da tam sploh ne bi bila, zato pa kot bogata dedinja. Nelly ga sicer opozori na realistični kiks v tem scenariju, torej na to, da se iz koncentracijskega taborišča pač ne more vrniti v svojem nekdanjem zvezdniškem videzu, toda ta »kiks« je sama resnica Johnnyjevega fantazijskega scenarija, po katerem je Nelly sprejemljiva kot njegova žena samo kot bogata dedinja. Spet se morda zdi malo neverjetno, da je Nelly tako voljna sodelovati v tem Johnnyjevem scenariju, toda ta »slaba verjetnost« samo prevaja prepad med Nellyjino ljubeznijo, resnično željo, da bi dobila nazaj svojega moža, in absolutnim cinizmom njenega moža, ki ravna tako, kot da bi se morala žrtev, torej Nelly, odkupiti za njegov zločin. Sam režiser pravi, da se je malo zgledoval pri Hitchcockovi Vrtoglavici, toda to zgledovanje je, kot kaže, pomagalo toliko bolje uzreti nemško povojno »fantazijo«.