Na sceni ste že več kot dvajset let. V tem času ste prehodili različne faze, ki so bile ponekod trdne v svojem izhodišču, a zelo izmuzljive v svoji izpeljavi, vključno s sodelovanjem z našim Betontancem. Ali je sprememba vaša edina stalnica?

Joan Guillon: Sodelovanje z Betontancem smo ohranili v zelo lepem spominu. Z nekaterimi iz skupine smo postali dobri prijatelji in še danes prihajamo drug k drugemu na počitnice. Tudi petkov koncert bomo izkoristili za druženje. Kar pa zadeva našo glasbeno identiteto – poskušamo najti dobro razmerje med akustično in elektronsko glasbo. Navdihujejo nas številni bendi, na primer NIN, Pink Floyd, Clark, Tool, Mike Patton, Max Cooper, Mogwai, Converge, Helmet, Roots Manuva, in glasbeni stili. Naše glasbe ni lahko opisati – z vsakim novim albumom poskušamo pozabiti, kaj smo počeli prej, in se odpreti popolnoma novim glasbenim obzorjem.

Ali se je na tej prehojeni poti kakor koli spremenil vaš odnos do dojemanja glasbe?

Joan Guillon: Z glasbo se res ne ukvarjamo zaradi denarja, vseeno pa smo veseli, da lahko od svoje umetnosti in različnih projektov, ki smo jih izvedli od leta 1993 naprej, tudi spodobno živimo. Željni smo novih praks, z veseljem se učimo novih programov in novih inštrumentov. V vsak projekt vložimo veliko truda. Včasih je potrebnega več časa, da smo zadovoljni z ustvarjenim, včasih manj. Ekipa se je v tem času večkrat spremenila in priznam, da se s temi spremembami ni bilo vselej lahko soočati, a jih je bilo treba sprejeti in poiskati nove poti. Dejstvo, da smo še vedno tukaj, pove vse.

Pa je začetni entuziazem kaj splahnel, še zlasti na račun poznejšega »hlastanja« po popolnosti?

Joan Guillon: Entuziazem ostaja povsem enak kot takrat, ko smo se prvič zbrali. Če ga ne bi bilo, bi našo skupno zgodbo že zdavnaj končali. Po drugi strani pa ne zanikam, da smo perfekcionisti in od samih sebe zahtevamo ter pričakujemo le najboljše. Vsemu navkljub ne verjamem, da obstaja absolutna izvedba.

Tisti, ki so vaš novi projekt že slišali in videli, pravijo, da ste šli tokrat še dlje. Česa na temo svetlobe (Lux in Lux Continuum) še nismo doživeli?

Yann Nguema: Kot pove že ime projekta, se ta osredotoča na temo svetlobe. V trenutku, ko se odločimo za nov projekt, namreč najprej izberemo določeno temo in jo opredelimo tako, da usmerja našo glasbeno partituro ter postane vodilo za scenografijo in oblikovanje luči. Z aktualnim projektom smo želeli v še večji meri uporabljati nove tehnologije in je kot tak posledica reakcije na predhodne projekte, kjer smo veliko delali s klasičnimi orkestri v vizualni navezi z monumentalnimi projekcijami (Naphtaline Orchestra, EZ3kiel Extended). S projektom Lux se vračamo k bolj elektronskemu in manj liričnemu zvoku. Opuščamo figurativno dimenzijo vizualizacije, da lahko s pomočjo luči raziskujemo bolj abstraktne in eksperimentalne načine. V živo želimo z robotiziranim ekranom doseči nekaj povsem novega, avantgardnega.

Mi lahko razložite, kakšen je pri vas odnos med videnim in slišanim?

Yann Nguema: Pri EZ3kiel že od samega začetka narativno povezujemo glasbo z vidnimi polji. Sprva je šlo za umetniške scenske projekcije, kasneje pa smo v proces ustvarjanja začeli vključevati tudi računalniška in druga tehnološka orodja. Vsa ta znanja in tehnologije v posameznih projektih povezujemo z namenom ustvarjanja celostne umetnine. Glasba je najrazpoznavnejši in najdostopnejši vektor naše produkcije, ki jo spremljajo nam ravno tako pri srcu vzporedne panoge: interaktivni devede Naphtaline, razstava Poetične mehanike ter kartiranje in ustvarjanje bogatih vizualnih univerzumov za vsak naš posamezni album in nastope v živo.

Torej bi lahko rekli, da si glasbo med komponiranjem celo predstavljate?

Joan Guillon: Z Yannom, ki skrbi za našo vizualno podobo, torej luč, video in grafično oblikovanje, se poznamo že tako dolgo, da med skladanjem avtomatično mislimo tudi na njegovo delo, torej na dodani vizualni učinek. Hkrati so na bend precej vplivali tudi skladatelji filmske glasbe in filmski junaki, kot so Ghost Dog, Exebecce, Indijanec v filmu Mrtvec. Ne nazadnje je tudi ime benda reakcija na film Pulp Fiction (Šund) Quentina Tarantina.