James Nachtwey (1948) uživa na področju fotoreporterstva spoštovanje, kakršnega budijo le že preminuli velikani črno-bele fotografije, kot sta Robert Capa in Henri Cartier - Bresson. Tudi njegov slog umeščajo ob imenovana. Prvemu naj bi se bližal s svojo predanostjo in sočutjem, drugemu s kompozicijami.
A Nachtwey ni fotograf, ki bi ob svojih fotografijah razpredal o likovnih vprašanjih. Svojega dela ne razume kot umetnost, pač pa kot sredstvo komunikacije. Ko spregovori o svojem delu, spregovori o vsebini, o tem, kaj podobe sporočajo. Tako je bilo tudi na ponedeljkovem predavanju v Cankarjevem domu, ki je napolnilo Linhartovo dvorano in kjer je občinstvo z esejističnim razmišljanjem popeljal skozi svoj opus, ki je nastajal v vseh konfliktnih conah zadnjih 30 let – na Severnem Irskem, Balkanu, v Sovjetski zvezi, Iraku, Afganistanu, Ruandi, Somaliji, Izraelu.
Ker besede ne zaležejo
V zgodovino fotografije so se vpisale tudi njegove reportaže o lakoti in revščini v Afriki, Indiji, Indoneziji. Od tod izvira moč njegovih podob. Če besedna zveza »lakota v Somaliji« učinkuje kot neosebna informacija, podobe vedno znova razkrijejo, da gre pri nasilju in hudem pomanjkanju za žive, boleče probleme posameznikov. Nachtwey se dobro zaveda, kaj si slehernik misli o fotoreporterju, ki že vse svoje življenje, včasih dan za dnem, spremlja in beleži trpljenje, ki ga ustvarja človek. Kot da bi vedel, da temeljna vprašanja humanizma ne mučijo le fotoreporterja, pač pa tudi tiste, ki njegove podobe opazujejo: kako fotoreporter prenese vse trpljenje, ki mu je priča?
Na to je odgovoril ob svoji fotografiji somalijskega moškega, ki ga je stradež spremenil tako rekoč v skelet, a se vendarle z zadnjimi močmi v telesu po kolenih plazi k neznanemu cilju. »Če on ni izgubil upanja, kako ga naj potem jaz, kako ga naj kdor koli med nami, ki to fotografijo gledamo? Obupavanje je sebično,« pravi Američan, ki pa mu v začetku fotoreporterske kariere v zgodnjih 80. letih vendarle ni bilo lahko. »Najtežje mi je bilo upravljanje jeze, ki sem se jo naučil nekako kanalizirati v sočutje,« povzema svoj stalni notranji boj.
Govori v imenu žrtev
Prejemnik številnih nagrad (med bolj prestižne sodi pet zlatih medalj Roberta Cape in najboljša fotografija world press photo leta 1994) potrpežljivo in razumno odgovarja tudi na vprašanja o eksploataciji trpljenja, na katerem naj bi parazitirali vojni novinarji, fotografi in snemalci. Tudi sam ima dileme, ki jih razrešuje pri vsakem primeru sproti. Lakote v Somaliji denimo ni fotografiral na območjih, kamor še ni dospela humanitarna pomoč, pač pa v že vzpostavljenih taborih nevladnih organizacij. Fotografirati tistega, ki mu nihče ne pomaga, mu vest ne dovoli. Navsezadnje si vstop v intimni prostor trpljenja osmišlja prav z morebitno koristjo, ki stoji na drugi strani njegovega dela. Podobe za uboge lahko storijo ogromno, verjame. Potem ko je zaznamoval lakoto v Somaliji, mu je neki predstavnik humanitarne organizacije priznal, da so jih prav njegove fotografije zbudile iz dremeža in spodbudile ukrepe, ki naj bi pomagali milijonu in pol ljudem. Nachtwey pravi, da je v trenutku, ko je slišal te besede, vse njegovo dotedanje delo dobilo smisel. Podobno verjame, da je zaradi prizadevnega dela novinarjev in fotoreporterjev mednarodna skupnost preprečila katastrofo na Kosovu, če si je že med bosansko zatiskala oči.
Predvsem pa Nachtweyjeve fotografije »zorijo« v medosebnih odnosih. Posneta fotografija je le »vrhunec«, končna faza navezanega stika z ljudmi, ki jih portretira. Nemalo obiskovalcev pregledne razstave v Galeriji Cankarjevega doma se je na ponedeljkovem odprtju spraševalo prav to – kako vendar pride tako blizu ljudem? Odgovor se skriva v vzpostavljenem odnosu, ki se včasih tke zelo dolgo, medtem ko je kdaj drugič treba zaupanje zbuditi nemudoma. »Če so tvoji nameni čisti, to ljudje takoj začutijo,« razlaga v danes klasičnem dokumentarcu Vojni fotograf, ki je bil leta 2001 nominiran za oskarja v kategoriji dokumentarnih filmov. Švicarski režiser Christian Frei je skromnega in delu povsem predanega Nachtweya v tovrsten portret pregovarjal več let in ga nazadnje na njegovih poteh spremljal dve leti.
Vojna je problem posameznikov
Skupnost je gonilo vsakega oboroženega konflikta, a posledice vojne so individualizirane. Nachtwey zato svoj objektiv usmerja v posameznike, ki jih vojna vsakega prizadene na unikaten način. Vsaka žrtev pomeni več strtih src. »In nobena vojna ni vredna enega samega življenja, kaj šele milijonov. Vsak, ki je kdaj doživel izgubo ali občutil, kako boli en sam naboj, ki predre kožo, ve, da to drži,« pravi fotoreporter, ki je bil tudi sam večkrat ranjen. Leta 2003 si je denimo povsem opomogel, potem ko je bil žrtev granatnega napada sredi Bagdada. Žrtve in pohabljeni veterani so tema razstave Žrtev, ki se odpira nocoj ob 20. uri v galeriji Kresija. »Ni vprašanje, ali občutim strah. To je tako, kot če bi maratonca vprašali, ali čuti bolečino. Vprašanje je, kako se s strahom in bolečino spopademo.«
Nachtwey ima ne le zaupanje v svoj poklic, pač pa tudi zaupanje v medije, s katerimi je vse življenje plodovito sodeloval. Vsaj zaupanje v tiste, ki se obnašajo odgovorno. »Mediji lahko dosežejo toliko več kot zgolj profit,« je prepričan. Finančni dobiček ni nič v primerjavi s tem, da časopis objavi fotoreportažo o družini, ki dolga leta životari v jarku med železniškimi progami, kar stotine ljudi spodbudi k donacijam, ki družini omogočijo ureditev stanovanjskega problema.
A Nachtwey se ne slepi, da bo dobra fotoreportaža nekega dne končala vojno in da bodo vse dobre fotografije tega sveta nekega dne spremenile človeško naravo, ki je sposobna grozodejstev in bo nedvomno taka ostala, je prepričan. Veliki fotograf je, ker ga motivira želja, da bi v ljudeh zbujal človečnost in prirojeni instinkt, da bi se uprli krivicam in pomagali soljudem v stiski.