S temi ukrepi sicer načeloma ni nič narobe. Kar nas lahko skrbi, je lahkotnost, s katero se vlada poigrava s proračunskim denarjem. Danes ga odvzame, a ga morda že jutri vrne, če je le odpor prizadete skupine dovolj velik in temperatura v javnosti naraste. O kakšnem premišljenem ukrepanju tu ni sledu.

Da ima vlada težave s povezovanjem koncev, morda najbolje kaže veliki koalicijski projekt energijske prenove stavb, ki naj bi zagnal voz slovenskega gospodarstva in prinesel za 500 milijonov evrov investicij vsako leto. Vsem obetom navkljub je resnica ta, da lahko letos na računu Eko sklada ostane kar tretjina že rezerviranega denarja za ekosubvencije občanom (okoli 10 milijonov evrov), ker vlada ne zna organizirati njihovega razdeljevanja. Kadrovsko podhranjeni sklad bi potreboval pet dodatnih delavcev, da bi obvladal vse prispele vloge. A vlada ima očitno velike načrte raje na papirju, za reševanje konkretnih zapletov pa je gluha.

Tako kot je gluha za tožbe preostalih delov javnega sektorja nad pomanjkanjem kadrov, ki vse bolj izčrpava ljudi in ogroža kakovost njihovega dela. Že dolga leta so znane kadrovske stiske inšpekcijskih služb, v katerih recimo ena inšpektorica nadzira 2000 medijev v državi, 81 delovnih inšpektorjev pa mora ob naraščanju kršitev delovne zakonodaje obvladati več kot 180.000 podjetij in podjetnikov v državi. Tudi 65 gradbenih inšpektorjev dela svojih zakonsko predpisanih nalog sploh ne opravlja, ker ima polne roke črnih gradenj. Pa še te jim med vsemi prsti polzijo iz rok.

Izdatno varčevanje v javni upravi je k starim kadrovskim težavam prineslo nove. Po pojasnilih sindikatov bi recimo za normalno delo v zdravstvu potrebovali 15 do 20 odstotkov dodatnih medicinskih sester, babic in negovalk. V socialnih zavodih primanjkuje od 10 do 15 odstotkov osebja, zaradi velikega upada zaposlenosti v policiji pa na nekaterih območjih niti patrulj ne premorejo več.

Kadrovsko stisko je vlada doslej ponekod reševala z zaposlovanjem prek evropskih projektov, a se ti skupaj s staro finančno perspektivo 2007–2013 iztekajo. Konec junija bo tako najverjetneje brez dela ostalo 64 informatorjev na centrih za socialno delo, ki so ljudem pomagali pri uveljavljanju socialnih transferjev. Hkrati so namesto preobremenjenih strokovnih delavcev opravljali administrativna dela, kot je vnašanje vlog v računalnike, da so ljudje pomoč prejeli pravočasno.

Ponoven razmah nekontroliranega zaposlovanja v javni upravi sicer ni rešitev za te težave. A dejstvo je, da je linearno rezanje proračunskih izdatkov vsepovprek in bolj ali manj čez noč dodobra načelo tudi bistvene dele javnega sektorja. Že vse od varčevalnega Zujfa iz leta 2012 se z dodatnimi varčevalnimi ukrepi stanje zgolj slabša.

Umiritev gospodarskih razmer, nepričakovana rast BDP in posledično višji davčni prilivi so priložnost za sanacijo nesprejemljivih posledic izdatnega varčevanja ne le v javnem sektorju, temveč tudi drugod, recimo na področju sociale. Toda za pametno porabo javnega denarja je treba imeti kakšen načrt in ga nato tudi dosledno uresničevati. Žal se zdi, da bo vladi z njenimi bombončki prej zmanjkalo manevrskega prostora.