Nak, v ozadju tokratne reklamne akcije, ki naj potrošnika prepriča, da je življenje posebej odbranih piščancev eno samo veselje in tekanje in hranjenje in tekanje in spanje in hranjenje in iztrebljanje in tekanje in hranjenje..., pri tem pa se strateško izogne neizpodbitnemu dejstvu, da jih po nizu prej omenjenih dnevnih aktivnosti doleti bližnje srečanje z ostrim nožem, so, kot rečeno – nič več in nič manj –, kot zagovorniki prodaje Telekoma. V obupanem poskusu so skušali s pomočjo simpatičnih – sicer, jebi ga, na smrt obsojenih – ptičev prepričati SDH, vlado in navsezadnje javnost, da evtanaziranje nacionalnega ptiča ni katastrofa, ko pa smo mu do sedaj zagotavljali udobno življenje in mu celo večkrat v zadnjih 25 letih dovolili, da je bil nasilen do svojih ptičjih sosedov in da je sam postavljal pravila gibanja po dvorišču in si privatiziral dobršen del ograjenega igrišča.
Prefrigana je tale privatizacijska kamarila in podkovana v psihologiji nezavednega. Telekom Slovenije ima sicer v teh dneh za logotip kup modrih krogov, ki tvorijo preseke in unije in prej spominjajo na stran 53 iz učbenika za matematiko za 6. razred osnovne šole. Tako se sicer zdi samo neukemu očesu, saj je strokovna razlaga precej prepričljiva: »Podobo tvori množica krogov različnih velikosti v modri barvni skali, ki se deloma prekrivajo in pokrivajo. Kljub temu pa vsak ima svoje mesto in vsi skupaj tvorijo navidezno krožnico novega, večjega kroga – skupnosti.« Prav, torej skupnost... A ti krogi, pardon, skupnost, so v glavah ljudi (ali pa tudi ne) šele od novembra 2013, prej smo Telekom poznali, kot »tisto podjetje s ptičem v logotipu«, njenega zdaj pripojenega ptiča, ki ne potrebuje kablov, pa smo vsi poznali, ker si je delil nebo s pticami. To je bila torej družina naših ptičev. Naših!
V času dveh histerij – prodajne in protiprodajne – je treba relativizirati izgubo/smrt. Tako kot bo morda komu, ki bo kupil razumljene piščance, v nedeljo lažje odtrgati funt mesa z atletskega bedra, bo morda tudi esdehajevcem in karikaturi vlade po ogledu sedemindvajsetsekundnega spota lažje prepustiti nacionalnega ptiča v roke britanskemu kupcu. Pri vladi in SDH jim je za zdaj spodletelo – očitno gre za militantne vegetarijance in/ali trdosrčneže –, ostalo jim je le še mehčanje javnosti. A za večino javnosti ima reklama veliko pomanjkljivost. Tako kot pri v hladilnik položenem piščancu na postelji iz stiropora gledajo predvsem na ceno (koga pa briga športno življenje na smrt obsojenega), jih tudi pri nacionalnem ptiču zanima predvsem, koliko bo zanj padlo v blagajno.