Primer Radan

Če torej poznate človeka kot bitje (in ne operirate samo s podatki, ki jih potem ne znate povezati, postaviti v kontekst in razumeti celotne slike – tak način je značilen modus operandi kriminalistov in še prej policije), boste zlahka razumeli nevzdržnost dveh bolj političnih ocen. Ocen, ki sta v končni fazi ključno pripomogli k primitivnemu odzivu zdravniške zbornice, ki je Radanu odvzela licenco.

Da uporabljam oceno »primitivno«, izhaja iz naslednjega: če bi bilo res, da je Radan počel nekaj, kar je skregano s poslanstvom medicine (da vzdržuje človekovo zdravje) – kaj hudiča pa so zdravniki kot strokovni ljudje delali prej, kako da niso prej zaznali, kakšen »zmaj« je Radan? Lahko kar poskušam odgovoriti: vsem po vrsti je »dol viselo«, kaj se dogaja na tem (Radanovem) oddelku.

Mar jim je bilo le za lastno rit, za paciente tam se jim je fučkalo. Zaradi tega jim je bilo prav malo mar, četudi bi jih Radan moril. Vse to pa seveda zato, ker se v končni fazi bojijo za svoje privilegije, predvsem seveda službo in druge ugodnosti, ki jih imajo kot »bogovi v belem«. Zdaj pa bolj zaradi lastne slabe vesti mirno izglasujejo, naj se Radanu vzame licenca. V tej luči je edina smotrna poteza resorne ministrice.

O tem torej, da sta obe prevladujoči tezi tipa »pes ju je na repu prinesel«. Namreč tezi, da bi Radan lahko moril zaradi svoje morilske sle ali da je njegov poskus samomora v priporu tako rekoč priznanje obtožb.

Najbrž v kar pomembnem odstotku človek izbere poklic in/ali gre delat, kjer lahko legalno počne družbeno nesprejemljiva ali kazniva dejanja. Kakšen nasilnež gre v poklic vojaka ali policista zato, ker tam svojo agresivno (ali celo morilsko) slo lahko sprošča na nekaznovan način. Zelo majhna je verjetnost, da bo tak človek šel za zdravnika.

Čeprav je znano, da zdravniške napake ali celo zločine pokrije zemlja. Teza torej, da Radana žene morilska sla (ali da je sploh v njem ta sla), ne drži, če se skoncentriramo na sámo vsebino opredelitve podzavestnega motiva, ki ga imenujemo »sla«. Kogar žene sla, je ne zadovoljuje tako, da najprej opozarja, šele nato pa svojo slo zadovolji. Torej ne najprej cela vrsta mailov, pripomb in opozoril sodelavcem, pristojnim, bratu..., šele nato pa umor. Pa še to tako, da bodo ja vsi videli, kako je nekomu dal/predpisal smrtonosno infuzijo.

Mar res mislite, da če bi hotel pacienta umoriti, bi to storil tako, da bo to prišlo na dan? Ali da bi opozarjal na množico nepravilnosti zato, da njegov umor ne bi bil videti kot namerni umor? Pamet v roke: človek, ki ga žene sla, ne deluje na tak način! Nekaj povsem drugega pa je, če človek to počne s premislekom, načrtno. Takega človeka pač ne žene sla, ampak goji zavestno prepričanje, da mora čim več šibkih ljudi ubiti (saj tudi narava »odstranjuje« šibke organizme – spomnite se filma Tudi konje ubijajo, mar ne?)! Seveda mora ta človek »odstranjevati« ljudi tako, da ga ne dobijo (nekoč so to prepričanje povzdignili v filozofijo – in rodil se je nacizem).

Pa še nevzdržnost teze, da poskus samomora pomeni priznanje. Če bi neustreznosti, na katere je opozarjal Radan, odpravili, bi bilo to v korist zaposlenim in pacientom – razen nekaterim v vodstvu kliničnega centra (zato je bil odziv ministrice pravilen). Pravilnost tega odziva ministrice je vidna že v tem, kako se je odzvalo vodstvo UKC: kot kača, ki z zadnjimi močmi opleta z repom. Ali skladno z ljudsko modrostjo, da če mački stopiš na rep, ta zacvili.

Ko je Radan opozarjal, so nekateri vodilni hoteli stvari prikriti (po nojevsko so porinili glavo v pesek), sodelavci pa so mu obrnili hrbet ali celo lagali, da ni bilo tako, kakor je opozarjal. Iz preprostega razloga, ki se dejansko lahko zgodi oziroma se je že zgodil: ker nočejo tvegati službe (plače)! Zato je Radan storil nekaj v nebo vpijočega – in ostal sam. Ni presenetljivo, če se človek spričo tega zlomi in poskuša narediti samomor.

Podobno torej kot Brecelj, le da je on dovolj kmalu ugotovil, da si nujno sam, dokler ne zmagaš v taki bitki (ker ti obračajo hrbet tudi tisti, za katere se boriš).