Malica po vojaško iz kuverte

»Režiser« prireditve, kot so italijanski kolegi poimenovali Gorazda Skrta, sicer vodjo predstavništva Spirita v Milanu, je skupaj s turističnimi delavci severne Primorske, Kobariškim muzejem in Fundacijo Poti miru v Posočju, poskrbel za kar nekaj presenečenj. Najprej na tramvaju, ko je nastopil baletni par iz Torina. Predstavila sta zgodbo vojaka, ki se poslavljanja od dekleta pred odhodom na fronto. Med vožnjo je adrenalin dvigal glasbeni trio z izbranimi pesmimi, podobnimi tistim, ki so jih vojaki prepevali v jarkih in kavernah med počitkom in pred novimi spopadi.

Redke trenutke v varnem zavetju so vojaki na fronti izkoristili tudi za pisma domačim in za pisanje dnevnika. Prav pretresljivo je bilo poslušanje dnevniških spominov vojakov, ki so jih na fronti spremljale le eksplozije min, granat in povelja nadrejenih. Ob tem se je marsikdo v tramvaju zazrl v slike bojev na Krnu, Rombonu, Škabrijelu, Sabotinu in Krasu. Grozljive izpovedi izpred sto let sta od časa do časa preglasila harmonika in ropot tramvajskih tirov.

Postrežba v zimski uniformi

Za kulinarično presenečenje na tramvaju je poskrbela ekipa Ošterije Žogica iz Solkana pri Novi Gorici z Natašo Šuligoj na čelu. Med vožnjo je udeležencem razdelila srednje velike kuverte z imeni vojakov. Sprva niso vedeli, kaj bi z njimi, in nekateri, ne da bi pogledali vsebino, so jih kar spravili v svoje torbe. V kuvertah pa je bila »vojaška malica«: stoletni črn kruh, namazan z zaseko in koščkom pancete. Nihče izmed prisotnih se ji ni uprl.

Novo presenečenje je čakalo ob koncu vožnje. Na trgu Duomo za milansko katedralo je zatulila sirena, pokale so petarde. V tem »kaosu« je vinar Stojan Ščurek, oblečen v zimsko uniformo avstro-ogrskega vojaka, pri 22 stopinjah Celzija gostom spretno točil primerno ohlajeno avtohtono briško rebulo. Ekipa Ošterije Žogica pa je v priročni kuhinji za prvo pomoč skuhala vojaško kosilo. Kuhar Matej Vodan, tudi oblečen v uniformo nekdanjega avstrijskega soldata, je poudaril, da je kosilo skromno, kot pred sto leti. Na jedilniku je imel čompe, kot krompirju rečejo na Bovškem, ki jim je dodal malce skute in pancete. »Verjetno na fronti po skromnem kosilu niso imeli sladice. Kvečjemu rum – za pogum. Naša sladica pa so bile solkanske črešnje, nabrane večer pred prihodom v Milano.« In šle so v slast. Poskušali so jih povabljeni in nepovabljeni gostje. Tako kot tudi Ščurkovo vino, čompe, skuto in panceto.

Spomin in opomin na veliko kruto vojno

Spominski in promocijski naskok na Milano je uspel, je prepričan Janko Humar, direktor LTO Bovec: »V Milano smo prenesli del Posočja. Naše naravne lepote s smaragdno Sočo pa si bodo morali priti ogledat. In mislim, da smo marsikoga že prepričali.« Zadovoljen »režiser« Gorazd Skrt pa napoveduje nove dogodke v Lombardiji v času razstave Expo za še večjo prepoznavnost Posočja, Goriške in Krasa. »Marsikaj lahko ponudimo obiskovalcem Posočja in drugih krajev na Goriškem in Krasu. Tu niso samo muzeji, ampak tudi pohodniške in kolesarske poti. Poleti z zmaji, ribolov, vožnja z rafti in seveda obisk krajev, kjer je potekala soška fronta,« je dodal Željko Cimprič, kustos Kobariškega muzeja. »Moto vseh naših prireditev, ki se bodo končale leta 2018, ob stoletnici konca prve svetovne vojne, pa ostaja: spominjanje in opominjanje, da se kaj podobnega ne bi nikoli več zgodilo.« Podobnih misli je bila sredi Milana tudi podpredsednica Goriške pokrajine Mara Černic, ki je poudarila pomen skupnega nastopa pri promociji poti miru in sožitja ob nekdanji slovensko-italijanski meji.