»Kmalu sem opazil, da za popotnike ni prav uporabna oziroma da ni ravno najbolj aktualna. Zgodovina kraja je dobro obdelana, vendar se konča s 750-letnico, ki so jo praznovali leta 2002. Znamenitosti so označene, poleg so tudi odpiralni časi, ni pa nikjer omenjeno, da bi imeli v Kostanjevici tudi turistični informacijski center oziroma kje je. To ni dobro. Bili smo prepričani, da TIC v Kostanjevici ni.«
Ob prihodu v Kostanjevico na Krki so ob cesti opazili tablo, na kateri je bil zemljevid kraja in okolice, na zemljevidu pa označene vse znamenitosti in točke, ki jih velja obiskati. Ob vhodu v cistercijanski samostan, ki so ga na zamočvirjeni ravnici blizu Krke postavili daljnega leta 1234, je bila vrisana točka, za katero je pisalo, da je tam TIC.
»V TIC je bila gospa, ki je bila prijazna, vendar sem moral vse dobesedno izvleči iz nje. Glede tega, kaj bi si ogledali, je predlagala obisk kostanjeviške jame in otok, ki ga tvori Krka sredi kraja in na katerem je kar nekaj ogleda vrednih poslopij, na primer Lamutov likovni salon.«
Mlada družina je odšla na ogled samostana in Galerije Božidarja Jakca. »Na začetku je mogočen drevored in sprehod pod lipami je v vročem junijskem vremenu vsem zelo prijal,« je povedal David. »V TIC smo kupili vstopnice. Pred vhodom v samostan nas je pričakala gospa, ki je te vstopnice pregledala, nato pa nam pokazala smer ogleda. Ne, vodenega ogleda niso ponudili, tudi ta gospa je bila bolj redkobesedna. Je pa res, da je bil pod vsakim razstavljenim predmetom, pod vsako sliko podroben opis. Poleg tega smo imeli tudi videopredstavitev, ogledali smo si kratek film o prenovi samostana. Mogoče boste bolj verjeli, če vam povem, da je najmlajši član ekipe, sedemletni mali raziskovalec po uri in pol izjavil: 'Tukaj mi je zelo všeč.' Saj veste, da postane v galerijah otrokom kmalu dolgčas, tu pa je bilo očitno vse več kot zanimivo predstavljeno.«
Po ogledu so videli pred samostanom tablo, ki je vabila v kilometer oddaljeno kostanjeviško jamo. »Pred jamo smo prišli četrt čez eno popoldne. Ogledi jame so vsaki dve uri in naslednji je bil predviden ob 14. uri, a smo z veseljem počakali v senčki, poslušali smo žuborenje vode... Točno ob dveh popoldne je prišel gospod iz jamarskega društva in šli smo v jamo. Dobro, da smo imeli s seboj še jopice, kajti v jami je bilo kar hladno.«
Bili so več kot zadovoljni, saj je bil vodnik zelo zgovoren, pripovedoval je zelo zanimivo, otroku pa je celo povedal pravljico. Čudilo jih je le, ker so bili edini obiskovalci. Res je v Sloveniji med 11.000 jamami le nekaj deset takšnih, ki si jih lahko ogledajo tudi turisti. »Ta jama je primerna za obiskovalce prav vseh starosti, zaradi zanimive pripovedi vodnika tudi za družine z majhnimi otroki. Jama je osvetljena, saj je v njej napeljana elektrika, varno je, saj so povsod ograje, 45 minut, kolikor traja ogled, pa mine v trenutku.«
Nato so se odpeljali do Krke in kmečkega hrama ob reki, vendar so se tam pripravljali na poročno kosilo, zato so se odpravili do gostišča Žolnir, ki sta ga predlagala tako gospa v TIC kot vodnik po jami. »Sprejem je bil prijazen, natakar je slikovito predstavil ponudbo, predvsem specialitete, to je ribe in divjačino. Moram reči, da je bil srnin medaljon izvrsten.«
Spominkov niso videli nikjer, sicer bi kakšnega kupili, so povedali vsi trije, ki so se iz Kostanjevice na Krki vrnili s prijetnim občutkom, saj je kraj čist, ljudje pa prijazni. Začudilo jih je le, da je tako malo turistov. Na koncu je David poudaril: »Vse, kar smo videli in doživeli, me je prepričalo, da je to kraj, ki ga velja obiskati. Ker imajo urejene kolesarske poti, bomo naslednjič prišli s kolesi na strehi.«
