Dogodek mu je povsem spremenil življenje. Nikoli ne bo pozabil, kako hudo je bilo, ker je moral zaradi številnih operacij leto dni preživeti v bolnišnici. Soočal se je z različnimi travmami, ki jih je težko prenašal tudi zato, ker je bil takrat v najbolj občutljivem razvojnem obdobju, v katerem si človek gradi osebnost, išče svoje mesto med vrstniki in kritično opazuje svoje odraščajoče telo.
Ukradeno otroštvo
V Zvezi društev civilnih invalidov vojn Slovenije pravijo, da takšni otroci in mladostniki niso samo dosmrtni invalidi, temveč jim je bilo ukradeno tudi otroštvo. »Bilo je zelo težko,« se spominja Peljhan, ki je danes kot klinični psiholog zaposlen v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami. Ravno zaradi svoje invalidnosti lažje razume otroke, ki so drugačni od drugih in se zaradi bolezni ali poškodb soočajo z velikimi težavami in stiskami. Peljhan se po nesreči ni zaprl vase. Ker je optimističen človek z veliko energije, se je v življenju znašel in se je naučil gledati na težave z drugega zornega kota. Odličen je v športu in tudi v fotografiji. Kot amaterski fotograf je na mednarodnih fotografskih razstavah prejel več kot sto nagrad, izjemen odziv svetovne javnosti pa je pred dvema letoma požel s fotografsko serijo Mali princ.
Bila je lepa, aluminijasta škatlica
Luka Kolbl iz bližine Jesenic je tako kot Peljhan član Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije, pa čeprav je star komaj 25 let. Da se ljudem ne bi zgodilo to, kar se je njemu, odkrito pripoveduje o svoji boleči izkušnji. »Bil sem star komaj dvanajst let, ko sem med čistilno akcijo našel lepo aluminijasto škatlico. Ker je nisem mogel odpreti, sem jo odnesel domov in jo spravil s predal. Štiri leta kasneje sem jo slučajno znova prijel v roke in jo na silo odprl,« je pripovedoval mladi Jeseničan, ki je zaradi eksplozije izgubil levo oko. Nesreča je močno zaznamovala njegovo družino. Mlajša sestra je imela zaradi pogleda na njegov hudo poškodovani obraz dolgo časa psihične težave. »Sprva se sploh nisem preveč sekiral, kakšen sem videti. Ko pa sem prišel v leta, da so me začele zanimati punce, je bilo kakšno leto precej hudo. No, pozneje se je tudi to rešilo, saj sem si tudi jaz našel dekle,« je dejal zadovoljno.
Vsi ljudje, ki so včlanjeni v Zvezo društev civilnih invalidov vojn Slovenije, imajo svojo žalostno zgodbo, ki jim je spremenila ali pa celo uničila življenje. Marsikdo med njimi se ni znašel tako, kot sta se znašla naša sogovornika, ki sta kljub svoji invalidnosti ohranila pozitiven pogled na življenje. Zveza društev letos praznuje 45 let obstoja, zato so se člani odločili, da znova opozorijo javnost, da je na slovenskih tleh še vedno ogromno pozabljenih, raztrošenih in zakopanih izjemno nevarnih, neeksplodiranih sredstev iz obdobja prve in druge svetovne vojne. Starejši ko so minometi, ročne bombe, tromblonske mine, granate in strelivo, nevarnejši so. Zaradi kemičnih procesov, ki potekajo v njih, lahko eksplodirajo takoj, ko se jih dotaknemo.
Desetina otrok bi bombo odnesla domov
Da so takšne najdbe resnično zelo nevarne, je treba razločno pojasniti tudi otrokom. Vedeti morajo, da se najdenih ubojnih sredstev ne smejo dotikati, jih prijemati ali jih celo razstavljati. Tudi za odrasle velja, da se morajo, če v naravi najdejo tak predmet, umakniti na varno, in sicer po isti poti, po kateri so prišli. Takoj morajo poklicati številko 112 ali 113 in do prihoda pripadnikov državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi počakati na istem mestu, da se ne bi v nevarnosti znašel še kdo drug, ki bi pri naključju prišel mimo.
Igor Boh iz prej omenjene enote, ki deluje na Upravi RS za zaščito in reševanje na ministrstvu za obrambo, pravi, da je v obdobju od konca prve svetovne vojne pa do danes zaradi eksplozij naključno najdenih ubojnih sredstev umrlo okoli 400 ljudi, 1500 pa jih je utrpelo težke telesne poškodbe. Koliko ljudi je bilo samo lažje ranjenih, ne ve nihče. V enoti je zaposlenih 32 posebej izurjenih pripadnikov, ki so od začetka leta 2005 do konca 2014 odstranili in uničili 72.167 bomb, granat in preostalih nevarnih sredstev, ki so bili skupno težki 90,5 tone. Po statističnih podatkih morajo na intervencijo več kot enkrat na dan. Samo letos so opravili že 211 intervencij in odstranili ter uničili 6435 sredstev. Vsako leto se zgodi kakšna nesreča. Največkrat se poškodujejo ljudje, ki zbirajo različne stvari iz vojnega obdobja.
»To je podatek, ki opozarja, da lahko v Sloveniji vsak dan naletimo na neeksplodirana ubojna sredstva in da je lahko vsako dotikanje usodno. Posledice so strahotne, časa pa se po takšnih nesrečah ne da zavrteti nazaj,« opozarja Boh in še dodaja, da je Uprava RS za reševanje in zaščito pred približno šestimi leti opravila anketo med 5000 osnovnošolci. Rezultati so bili skrb vzbujajoči, saj je kar 9 odstotkov otrok priznalo, da bi bombo ali kakšno drugo eksplozivno telo, če bi ga po naključju našli v naravi, odnesli domov.
