Olja
Olja, pridobljena iz različnih semen, so pogosta naravna zaščita lesa. Tungovo olje, ki ga pridobivajo iz semen azijskega drevesa tungovca, je znano kot najbolj odporno naravno olje. Uporablja se za obremenjene notranje površine (tla, pulti, parket) in izpostavljene zunanje lesene površine, primerno pa je celo za površine, ki so izpostavljene morski vodi. Bolj dostopno in še vedno široko uporabno pa je laneno olje, ki je pri nas ena najbolj poznanih tradicionalnih zaščit za les. V surovi obliki se suši zelo slabo, kar so mizarji nekoč reševali s prekuhavanjem, ki je izboljšalo njegovo vpijanje in sušenje. Danes lanenemu olju dodajajo različne dodatke za ugodnejše sušenje in ga poznamo pod imenom laneni firnež. Kombinacije mineralnih in rastlinskih olj za zaščito lesa najdemo na policah trgovin, prilagojene pa so za različne namene – od takšnih za les v stiku z živili ali igrače, za zunanjo uporabo in v mešanici s čebeljim voskom.
Poudarjanje letnic lesa
Olja za les nanašamo v več tankih slojih. Očiščen les premažemo s čopičem ali bombažno krpo, po nekaj minutah pa olje, ki se ni vpilo v les, obrišemo. Običajen čas sušenja olja je en dan, nato pa lahko nadaljujemo z drugim slojem, ki ga prav tako nanašamo zelo tanko in po potrebi obrišemo. Medtem ko za zaščito manj obremenjenega lesa zadoščajo dva ali trije sloji, lahko pri zahtevah po višji odpornosti govorimo tudi o desetih slojih. S pravilnim nanašanjem težko pride do nepravilnosti, saj olje ne teče in se na kritičnih mestih ne zasuši. Olja so odlična izbira za zaščito kakovostnega lesa z lepo izraženimi letnicami, saj jih še bolj poudari, več takšnih slojev na poliranem lesu pa lahko ustvari izjemen učinek. A previdno! Z oljem prepojene krpe so nevarne za samovžig, zato jih po uporabi posušimo na prostem, sežgemo ali shranimo v zaprti ognjevarni posodi.
Možnost lokalne sanacije poškodb
Laneno olje ima specifičen sadni vonj, ki je manj izrazit od vonja drugih premazov in po uporabi bomo notranje prostore lahko hitro prezračili. Zaradi nestrupenih sestavin ga za premazovanje panjev uporabljajo tudi čebelarji, tako kot pri vseh premazih pa moramo biti pri tem olju upoštevati opozorila in navodila za uporabo, saj naravne snovi niso vedno tudi neškodljive. Pri tem olju prepriča tudi možnost za lokalno sanacijo poškodb, saj poškodovano območje zbrusimo in še enkrat naoljimo, poseg pa je skoraj neviden.
Prestižna politura iz šelaka
Šelak je k nam iz Indije prišel v 17. stoletju. Gre za drevesno smolo, ki jo presnavljajo nekatere vrste listnih uši. Surovi šelak je videti kot strnjena skorja, ki se sčisti in predela v lističe, te pa se za uporabo raztopi v etanolu. Nekoč je bil šelak glavno sredstvo za izdelavo sijočih (francoskih) politur na dražjem pohištvu, saj se z njim ustvari odporno bleščečo polituro, ki je glede na vrsto šelaka v rumenkastih in rdeče rjavih tonih. Danes je šelak še vedno prva izbira pri restavriranju starega pohištva, cenjen pa je tudi na manjših visokokakovostnih lesenih izdelkih kot so na primer pipe za tobak. Tudi šelak, ki ga uporabljajo v laku za nohte ter kot premaz na nekaterih zdravilih, je enakega izvora.
Zahtevno in dolgotrajno nanašanje
Nanašanje šelaka je prava posebnost. Suši se hitro in ne dopušča mnogo napak, zato prave rezultate prinašajo šele izkušnje. Bleščeča francoska politura je zato izraz pravega mojstrstva. Šelaka ne nanašamo s čopičem, temveč z volno, zavito v laneno platno. S takšno culo najprej premažemo les z razredčeno raztopino, nato zapolnimo pore z lesnim prahom in mletim plovcem, šele tedaj pa je površina pripravljena za premazovanje. Paziti moramo, da se sveži nanosi sproti posušijo ravno dovolj, da nadaljujemo z vtiranjem čeznje, pa tudi šelak se lahko zasuši na platno. Tu pride na vrsto dvojno politiranje z mešanico šelaka in polirnega olja in tako je verjetno jasno, zakaj je taka, prestižna politura še vedno vrhunska končna obdelava lesa, ki zaradi zahtevnosti in sušenja terja več dni predanega dela.
Včasih gre tudi brez zaščite
Izbira zaščitnega premaza za les je pomembna, a tudi vrhunski premaz ne bo popravil napačnega nanašanja. Obrušena površina brez prahu, čisto orodje in tanki sloji so tri ključne zahteve, ki morajo biti izpolnjene pri nanašanju kateregakoli premaza. Pri zaključnih fazah izdelave lesenega projekta moramo biti potrpežljivi, vedeti moramo, da fino brušenje, premazovanje in sušenje zahtevajo čas, bližnjice pa se hitro opazijo. Kaj pa če zaključnega premaza sploh ne uporabimo? Poglejte okrog sebe in na starih kozolcih, vrtnih lopah ali lovskih prežah boste kmalu našli razbrazdane sive deske, ki sta jih dolga desetletja patinirala zgolj sonce in dež. Tudi tako gre.
