Tudi brezžično iskanje izgubljenega obeska ključev je poželo velik uspeh. Skratka, ali neposredno ali s cenenim vmesnikom lahko na daljinsko brezžično upravljanje priklopimo vse. Ali je to smiselno tudi za krmiljenje prezračevalnega sistema?

Kdaj koristi in kdaj je odveč

Novosti privlačijo in tako je tudi z daljinsko brezžično regulacijo, ki jo kot konkurenčno prednost proizvajalci dodajajo že skoraj vsemu, kar deluje na električno energijo. Ali je to res vedno prednost ali se lahko takšna »prednost« sprevrže v medvedjo uslugo?

Ko sem nedavno tega gledal nov »pameten TV«, mi je kar naenkrat začel delati po svoje. Bil sem že zelo slabe volje, ko zaslišim krohot dvanajstletnega sina, ki je upravljanje televizorja »naložil« na svoj mobilni telefon in mi uspešno ponagajal iz svoje sobe. Takrat ni bilo škode, kaj pa bi se zgodilo, če bi nekdo bodisi pomotoma bodisi za šalo bodisi nalašč z vdorom v domače omrežje daljinsko prižgal pečico, infra peč v kopalnici ali odprl toplo vodo v kopalni kadi? Bile bi velike težave in visoki stroški, zato lahko rečem, da je lahko daljinsko upravljanje tudi potrebno in koristno (varovanje, zaščita pred požarom, nadzor delovanja sistemov, nadzorne kamere itn.), a velikokrat tudi povsem nepotrebno in prej nepraktično ali škodljivo kot koristno. Oglejmo si prezračevalni sistem z vračanjem toplote in njegovo regulacijo v tej luči.

Kaj, kdaj in zakaj reguliramo

Vse prezračevalne naprave nam omogočajo nastavitev volumna prezračevanja po posameznih stopnjah, kar si naprava zapomni. Nekatere regulacije imajo več kot tri možnosti za nastavitev volumnov, a je to povsem nepotrebno in celo zavajajoče za uporabnika, ki potem po lastni presoji določa stopnjo prezračevanja. Zavajajoče zato, ker pri glasnih aparatih uporabniki zmanjšujejo volumenski pretok, saj jih moti hrup, a s tem, ko omilijo hrup naprave, tudi preveč zmanjšajo volumen prezračevanja, kar pa je slabo. Potreben volumen prezračevanja določajo sanitarni predpisi, monter pa jih ob zagonu sistema nastavi in izmeri količine zraka v vseh prostorih. Dejansko smiselne so le tri nastavitve volumnov: minimalna, običajna in maksimalna.

Ob zasedenosti objekta mora biti vsakemu uporabniku (v sobi z zaprtimi okni in vrati) na voljo vsaj 15 kubičnih metrov svežega zraka na uro. Na to količino se nastavijo dovodni elementi na srednji nastavitvi, ki je projektantska, sanitarno primerna nastavitev, za katero ni nobenega razloga, da bi jo nekdo (daljinsko s telefonom) spreminjal. Tej nastavitvi pravimo druga hitrost in dosega približno 50 odstotkov maksimalne zmogljivosti prezračevalne naprave. Navado to nastavitev monter zaklene, da je ne bi kdo spreminjal. Če ostanemo pri tej nastavitvi, je jasno, da jo uporabnik ne sme spreminjati, lahko se le odloči, ali je objekt zaseden ali ni. Ker je poraba energije dobrega prezračevalnega aparata minimalna (povprečno 25 do 30 W), je kakršna koli regulacija brez prave potrebe. Aparat lahko stalno deluje na tej srednji, nastavljeni količini in vse je v najlepšem redu.

Minimalni volumen zraka

Naslednja nastavitev je minimalen volumen zraka, ki mora po sanitarnih predpisih dosegati približno 0,2 volumna celotnega objekta na uro. Navadno je to približno 25 odstotkov zmogljivosti prezračevalne naprave. Na glavni regulaciji ob vhodu v hišo pritisnemo na stopnjo ena in zapustimo objekt. Ker ima večina določen dnevni urnik prisotnosti v objektu, lahko preko tedenskega programa za vsak trenutek določimo volumen prezračevanja, če ob delovnikih dopoldne ni nikogar doma, pa lahko na centralni regulacijski enoti to nastavimo in nam zjutraj ob odhodu iz hiše ni treba pritiskati na stopnjo ena. Torej tudi v tem primeru daljinska regulacija ni potrebna in ni bolj komfortna. Četudi bi ob odhodu pozabili pritisniti na manjši volumen, bi to imelo prej dobre kot slabe posledice: prostori bi bili bolje prezračeni, na mesečni ravni pa bi plačali le en evro več za električno energijo.

Tretja stopnja prezračevanja je maksimalna stopnja, ki jo določimo na približno 85 do 90 odstotkov zmogljivosti naprave. Največji volumen potrebujemo v dveh primerih: ko je hiša polna ljudi (rojstni dan, zabava, srečanje itn.) ali ko uporabljamo stranišče, kopalnico ali kuhinjo. Če bo hiša pol dneva ali ves dan polna ljudi, vključimo stopnjo 3, ko je dogodek mimo, pa stopnjo 2. To pa se dogaja zelo redko in takrat ni težko stopiti do regulacijske enote. Zelo pogosto pa potrebujemo le kratkotrajno povečan volumen sistema: ko kuhamo, uporabljamo kopalnico ali stranišče. Takrat pritisnemo na tipko, ki je ob stikalu za luč pred kopalnico ali ob delovni površini v kuhinji. Torej pritisnemo tam in takrat, ko smo tam, kar je veliko bolj praktično in logično, kot uporabiti pametni telefonu ali tipkati po zaslonu regulacijskem tabloju inteligentne hiše. V tem primeru je torej brezžična regulacija veliko bolj nepraktična kot pritisk na tipko, s katero se vključi kratkotrajno maksimalno prezračevanje. Če je denimo osvetlitev sanitarnih prostorov ali kopalnice vezana na senzor prisotnosti, se nanj zveže tudi ta tipka in ni treba pritisniti dodatnih tipk, kar je še bolj udobno in seveda tudi daleč bolj praktično od iskanja telefona ali tipkanje po tabloju, ki ni tik ob kopalnici, strnišču ali kuhinji.

Brezžične regulacije delujejo z zvezno regulacijo od 0 do 100 odstotkov zmogljivosti, na zaslonu regulacije pa ni vidno, koliko je kdo ta trenutek nastavil. Tako tudi ob pogledu na regulacijski prikazovalnik ne vemo, na kakšnem volumnu deluje naprava, zato moramo iti do brezžičnega vmesnika in tam pogledati, kako deluje sistem. To pa je nepraktično in po nepotrebnem zapleteno.

Regulacija s senzorji ogljikovega dioksida ali vlage za stanovanjski objekt ni primerna rešitev, uporabljamo pa jo pri šolah in vrtcih, v katerih so nenadne spremembe po potrebni količini zraka velike. Ob izbiri takega načina regulacije prezračevalnega volumna je dodatna brezžična regulacija povsem brez smisla, saj aparat krmilijo senzorji.

Sklep

Regulacija prezračevalnega sistema mora biti prijazna in praktična za uporabo. Ker je tak sistem praviloma energijsko zelo racionalen in potrebuje za obratovanje le malo energije, je ukvarjanje z ravno pravšnjo količino dovedenega in odvedenega zraka brez pravega smisla, saj bi, ko bi bila nastavitev stalno enaka, na osnovnem položaju, v enem mesecu porabili le za kak evro več električne energije (v primerjavi z manjšim volumnom ob nezasedenih prostorih), bivalni prostori pa ne morejo biti preveč prezračeni. Dobro prezračevanje jim, tudi ko niso zasedeni, prej koristi, kot škoduje. Osnovna pozicija prezračevalnega volumna je torej osnova, od katere se odstopa le ob večjih potrebah s pritiskom na tipko (kuhinja, kopalnica) in ko nas ni doma, to pa lahko dosežemo s tedensko programsko funkcijo ali s pritiskom na zaslon regulacije. Povečan volumen prezračevanja vklapljamo s tipkami, ki so tam, kjer je najbolj praktično (če niso vgrajene, so dobrodošle brezžične tipke). Brezžično upravljanje prezračevanja v stanovanjski hiši zato nima nikakršne dodane vrednosti. Če se ob nepravem času nastavi stopnja delovanja na nepravo količino dovedenega zraka, je lahko celo manj komfortno in za zdravje škodljivo. Se pa tak način regulacije uporablja v velikih sistemih (šole, vrtci, poslovne stavbe itn..), v katerih se iz nadzornega centra upravlja in nadzoruje vse sisteme v stavbi.