Ko trenerji pravijo, da je njihov kruh trd, ne mlatijo prazne slame. V svetu, kjer potrpljenje postaja vse redkejša in manj cenjena vrlina, posameznika pa se vrednoti zgolj na podlagi dosežkov, je trenerska funkcija ena izmed tistih, ki se pogosto znajdejo na tnalu. Ni namreč skrivnost, da javnost v primeru neuspehov v športu hitro izgubi potrpljenje in zahteva spremembe.

Kako ravnati v takem primeru? Rešitev se zdi varljivo preprosta. Športniki potrebujejo svežino, nekoga, ki bo pošteno pretresel stvari in slačilnico obrnil na glavo – zamenjati je treba trenerja. Nenazadnje je za nastali položaj verjetno kriv prav on. Takšno prepričanje, pa naj gre za nogomet, košarko ali katero drugo športno disciplino, imajo številne klubske uprave. Takega ravnanja ne gre vedno obsojati, zlasti če je poteza storjena premišljeno in preudarno. Težave nastopijo, ko klubsko vodstvo, sponzorji, predsednik in športni direktor ne delijo enake vizije, posledica pa so nepremišljene in hitre menjave na trenerskem položaju.

V najbolj priljubljenem športu na svetu, nogometu, je seznam takih primerov zelo dolg, presenetljivo pa gre ponekod za športne organizacije z dolgo in bogato tradicijo. Mednje zagotovo spada italijanski prvoligaš s Sicilije Palermo, ki mu predseduje Maurizio Zamparini. Ekscentrični 73-letnik si je ime v nogometu ustvaril prav s serijskimi menjavami na trenerski klopi, saj je od leta 2000 odslovil več kot 30 trenerjev. Še manj potrpljenja od Zamparinija imajo njegovi stanovski kolegi iz Brazilije. V lani opravljeni raziskavi mehiškega časnika El Economista, ki je zajela 10 najpomembnejših nogometnih lig iz Evrope in obeh Amerik, so ugotovili, da je med prvo deseterico klubov, ki so med poletjem leta 2002 in oktobrom leta 2014 opravili največ trenerskih zamenjav, kar sedem brazilskih. Na tretjem mestu neslavne lestvice se nahaja šestkratni državni prvak Flamengo, ki je v omenjenem obdobju zamenjal 38 trenerjev, enega več je odpustil danes drugoligaški Nautico, medtem ko vrh s kar 41 zamenjavami pripada Fluminenseju.

Jugoslovanska mentaliteta Irana

Ob pogledu na omenjeni seznam je mogoče opaziti zanimiv vzorec, saj do pogostih trenerskih menjav večinoma prihaja v državah s temperamentnim prebivalstvom. Do podobnega spoznanja je v svoji dolgoletni karieri in v času službovanja v tujini prišel tudi slovenski nogometni strateg Marijan Pušnik. »V Evropi je čisto drugače kot na primer v Iranu ali na Japonskem. Za Japonce je, verjeli ali ne, rezultat seveda pomemben, a še bolj odnos do dela. Tam med sezono ne bodo kar tako odpustili trenerja, nenazadnje jih to veliko stane. Seveda to ne pomeni, da nimajo denarja, a če so nekoga izbrali za vodenje njihove ekipe, so mu pripravljeni dati priložnost. Za Iran lahko rečem, da je mentaliteta bolj podobna naši, jugoslovanski, kjer do zamenjav trenerjev prihaja pogosto. Priložnost sem imel delati še v Avstriji, kjer so spet nekoliko bolj umirjeni,« pravi Marijan Pušnik.

Na temo pogostega menjavanja trenerjev in smotrnosti takega početja je bilo v preteklosti opravljenih že kar veliko analiz na področju številnih športnih disciplin. V raziskavi izpred dobrih treh let, ki je pod drobnogled vzela menjave trenerjev v ameriškem nogometu in je bila objavljena v akademski reviji Social Science Quarterly, so avtorji med drugim ugotovili, da menjava trenerja pri zelo neuspešnih ekipah le redko izpolni pričakovanja navijačev, zlasti če upoštevamo primerljivo uspešna moštva, ki svojega trenerja obdržijo. Učinek je še izrazitejši pri ekipah, ki so rezultatsko povprečne, okolje pa je novemu trenerju bolj naklonjeno. Statistični podatki v tem primeru kažejo, da bo moštvo z novim trenerjem v povprečju nizalo slabše rezultate kot podobno uspešni tekmeci, ki so s svojimi strategi potrpežljivejši.

Lažje je zamenjati trenerja kot igralce

Do podobnih ugotovitev so prišli tudi avtorji raziskave Managerial and Decision Economics iz leta 2006, le da so ti preučevali trenerske menjave v ameriški hokejski ligi NHL. »Empirični dokazi kažejo, da se moštva, ki menjajo svoje trenerje sredi sezone, na kratki rok slabše izkažejo,« trdijo avtorji raziskave, čemur pritrjuje tudi Marijan Pušnik. »Začetni šok je včasih uspešen, a le v redkih primerih, kar je bilo tudi statistično izračunano. V tednu ali dveh trener ne more dvigniti forme igralcem, spremeniti načina igre in razmišljanja ekipe. To je praktično nemogoče. Sam sem se le enkrat znašel v položaju, ko sem v klub prišel sredi sezone, a se je zgodba hitro končala. Lahko rečem, da je nedvomno težko. Če bi lahko izbiral, bi začel na začetku sezone, saj ne verjamem v to, da je mogoče sredi leta gasiti nastali požar. A konkurenca med trenerji je tako huda, da zaposlitev seveda sprejmeš, če ti je ponujena.«

Pri nas je bilo z vidika trenerskih zamenjav letos pestro v kolektivu aktualnega hokejskega državnega prvaka z Jesenic. Gorenjci so sezono pričeli z Gorazdom Rekljem, jo nadaljevali z Romanom Pristovom in jo sklenili z Nikom Zupančičem. Kapetan železarjev Miha Brus pravi, da mu menjave niso povzročale preglavic, a obenem priznava, da ne ve, kako so spremembe doživljali soigralci, še posebej mlajši. »Na začetku v slačilnici malo završi, a se uvodna nervoza in pričakovanja kmalu spremenijo v pozitivno energijo. Trenerja po približno treh treningih že spoznaš, veš, kakšen bo sistem dela, kako strog je, kaj od svojih varovancev pričakuje. Tudi stanje v slačilnici se normalizira,« trdi Miha Brus, a pristavi, da za neuspehe na igrišču ne gre vedno kriviti le trenerjev, a da je »pač lažje zamenjati trenerja kot pet ali šest igralcev.« Čeprav je imela letošnja zgodba na Jesenicah srečen konec, Brus vseeno raje vidi, da moštvo doživlja čim manj pretresov. »Gotovo je bolje, da trener ostane z ekipo vso sezono. Pri nas je bilo tako, da smo zamenjali tri. Sicer nikoli ne bomo vedeli, kako bi bilo, če bi prejšnja dva ostala, a nam je uspelo, osvojili smo naslov prvaka, trenerske menjave pa so se izkazale za pravilne.«

Formule, kdaj odpustiti in kdaj obdržati trenerja, ni

Zamenjava trenerja je lahko dvorezen meč, ocenjuje športni psiholog mag. Aleš Vičič. Kot pravi, lahko menjava na trenerskem stolčku prinese tako negativne kot pozitivne učinke, s tem da so slednji pogosto kratkoročni. »Novinarji in vodstva klubov so mnogokrat zelo zadovoljni z morebitnimi uvodnimi pozitivnimi učinki in so prepričani, da je bila menjava trenerja pravilna. A ob tem pozabljajo pogledati večmesečno obdobje in se vprašati, ali je razvoj šel v želeno smer. Naša duševnost je namreč naravnana tako, da se čez čas in po nekih kratkoročnih efektih vrne v stare vzorce. Enako velja tudi za ekipno dinamiko,« pojasnjuje Aleš Vičič.

Odgovora na vprašanje, kdaj je trenerja dobro zamenjati in kdaj obdržati, Vičič ne pozna, saj je vsak primer edinstven, pritrjuje pa, da hitre in pogoste menjave ne koristijo nikomur. »Medtem ko se nekaterih splošnih smernic, kdaj zamenjati trenerja, ne da vzpostaviti, pa velja, da neprestano menjavanje trenerjev kot po tekočem traku zagotovo ni dobro ne za psihološko stanje športnika ne za njegov športni napredek. Če so igralci tega že vajeni, zgolj čakajo, kdaj jih bo novi trener zapustil, zaradi česar se v kolektivu ne morejo vzpostaviti avtoriteta, kontinuiteta in kolektivni duh.«