Nejc Žnidarčič iz Solkana pri Novi Gorici, ki pa ima že deset let dom v Ljubljani, ker v prestolnici živi njegovo dekle, je bil prvi zvezdnik evropskega prvenstva kajakašev in kanuistov na divjih vodah v spustu v Banjaluki v BiH. Postal je prvi kajakaš v zgodovini, ki je osvojil kolajne v vseh štirih disciplinah, v katerih je nastopil. V klasičnem spustu je bil bronast med posamezniki in z moštvom, v sprintu pa je v obeh nastopih osvojil zlato kolajno. Predstava slovenske reprezentance je bila popolna, kolajne je osvojilo vseh osem tekmovalcev, ki so nastopili v moški konkurenci, zato so včeraj v Ljubljani uspehu nazdravili s šampanjcem in dvema tortama.

»Presenetil sem celo samega sebe. To velja predvsem za klasični spust, medtem ko je bila kolajna v sprintu pričakovana, saj sem bil favorit. Za klasični spust sem vedel, da sem dobro pripravljen, a nisem točno vedel, kam spadam, ker nismo imeli nobene primerjave na mednarodni tekmi. Ker so imeli prireditelji nekaj težav z elektrarno, je voda pred tekmo narasla, kar mi je bilo pisano na kožo, saj sem lahko unovčil dobro tehnično podkovanost in v zahtevnem srednjem delu proge pridobil štiri sekunde,« je nastop v Banjaluki opisal 31-letni Nejc Žnidarčič. Čeprav je serijski zbiralec kolajn in je vse skupaj videti, da gre že domala za inflacijo zbiranja odličij, se razveseli vsakega, ker je sleherno prigarano. Je kralj sprinta, ker je znal unovčiti svoj talent – je izredno eksploziven, za nameček je še zelo vzdržljiv.

Posebnost sezone v spustu je, da so vsa tekmovanja zgolj v mesecu dni. Po Banjaluki bodo v soboto nastopili na tekmi evropskega pokala v Celju, nato bosta tekmi svetovnega pokala na Soči (Kobarid, Bovec) in Muri v Avstriji ter konec meseca še svetovno prvenstvo na Dunaju. »S kratko sezono nimam težav. Spust je disciplina, ki je odvisna od vodostaja rek in sezono moramo končati do konca junija. Meni je to všeč, ker imam poleti dovolj časa zase. Tekmovalci v slalomu se mi smilijo, ker morajo trenirati skoraj do jeseni,« pravi Žnidarčič. Kariero kajakaša je začel v slalomu, v njem je bil celo državni prvak v generaciji z Megličem in Kauzerjem, katerega sicer ni nikoli premagal. V slalomu mu niso bili všeč dotiki vrat, zato je prestopil v spust. Takoj je postal mladinski evropski podprvak v spustu.

Preden je postal kajakaš, se je preizkusil v veliko drugih športih. Bil je živahen otrok, ki je nekaj let treniral gimnastiko, igral nogomet in košarko. Ko se je v petem razredu osnovne šole preizkusil v kajaku, ki je glede na tradicijo v Solkanu hišni šport številka ena, je bilo tako zabavno, da je v njem tudi ostal. Posebej poudari, da sta njegovo kariero najbolj zaznamovala trenerja Andrej Grobiša in Jernej Abramič. »Če ne bi bilo Grobiše, sploh ne bi ostal v kajaku. Abramič, ki me je dobil v roke po treh letih treniranja, mi je dal občutek za divjo vodo. Kot otroci smo se na njej preigrali ure in ure skozi slalom in tudi rodeo. Če ne bi bilo Jerneja, tudi ne bi bilo teh uspehov,« je zgovoren Nejc, ki ponosno pove, da je glede reke njegova prva ljubezen Soča. Ker ga je srčna ljubezen pripeljal v Ljubljano, večino zimskih priprav opravi na Ljubljanici. Ko se pripravlja na sezono, trenira tudi trikrat na dan.

Ima sloves tekmovalca, ki je vedno razmišljal s svojo glavo: »Ni mi všeč indoktrinacija. Vedno povem tisto, kar mislim, ker menim, da mora imeti človek svoja stališča, zato ne dovolim drugim, da bi me dali v kalupe.« Ne obremenjuje se s tem, da je spust disciplina, v kateri ni mogoče zaslužiti veliko denarja, saj pravi, da ni vse v evrih. Eksistenco ima rešeno s službo v športni enoti slovenske vojske. Ima tudi nekaj svojih sponzorjev pa tudi pomoč slovenske zveze reprezentanci v spustu je veliko večja kot v drugih državah, saj imajo plačane priprave in nastope na tekmah, kar se odraža tudi v rezultatih. Kolajne so nagrajene s posebnimi premijami, ki sicer zamujajo. Včeraj je, tako kot vsi nosilci kolajn iz Banjaluke, za praktično darilo prejel uro. Da je bolj prepoznaven, saj spust ni medijsko odmeven, ker ni olimpijska disciplina, ima celo svojo službo za odnose z javnostmi. »To, da s športom zaslužim dovolj denarja za preživetje, je privilegij. Počnem nekaj, kar imam rad, zraven pa zaslužim dovolj, Sošolci, s katerimi sem hodil na fakulteto, morajo zelo garati za povprečno plačo,« pravi Nejc.

V naslednjih mesecih se bo posvetil tudi študiju, saj mora dokončati fakulteto za šport. »V prvih štirih letih študija sem opravil skoraj vse izpite, zdaj me čakata še dva in diploma. Težava za zamudo je v lenobi, a prihodnje leto se naš študijski program konča. Sem človek, ki najbolje deluje pod pritiskom, zato sem si postavil rok, da študijske obveznosti končam do septembra, da 35 izpitov, ki sem jih naredil doslej, ne bo šlo v nič,« je iskren Nejc.

Ker je velik ljubitelj živali, ga dobro poznajo v zavetišču Gmajnice. »Ko z dekletom najdeva izgubljene mačke in pse, jih odpeljeva v zavetišče in pogosto se znova vrnejo k lastnikom. V stanovanju imam dve mački iz zavetišča, pred blokom pa sem postavil dve hiški za izgubljene mačke, ki jih tudi hranim. Sem ljudski človek, ki rad pomaga. Živalim še posebej, ker si ne morejo pomagati same. Nikoli mi ni težko dati nekaj evrov, da jim kupim hrano,« je enega izmed hobijev razkril Nejc. Drugi je kuhanje, vendar v nasprotju s primorskimi rojaki ni ljubitelj specialist za testenine, ampak za pripravo mesa, zlasti na žaru.