»Poglej to kromirano krmilo, še danes, po 40 letih, je videti kot novo. Danes tako kakovostno narejenih koles ni več,« enega od razlogov za ponovni dvig popularnosti ponyjev izstreli Drago Balanesković, lastnik in edini zaposleni v kolesarski delavnici v Šiški.
V tistih časih so se praktično vsa Rogova kolesa dobro prodajala. Izdelovali so cestne modele unior, senior, classic, amater, maraton, personal, prestige, professional in super. Na območju Jugoslavije sta delovali še tovarna Partizan Subotica in Unis Sarajevo, vendar je Rog veljal za najboljšo. »S svojo proizvodnjo sploh nismo zmogli zadostiti povpraševanju. V eni izmeni smo izdelali denimo po 150 ponyjev. Ko smo začeli izdelovati kolesa na prestave, to je bilo šele napredno za tisti čas. Takrat si moral prodati vola, da si lahko kupil kolo – potreboval si torej enomesečno plačo,« pojasnjuje Drago.
Prve ponyje so začeli v tovarni na Trubarjevi cesti izdelovati sredi 70. let, vendar je treba povedati, da niso slovenska pogruntavščina, temveč gre za kopijo italijanskih koles graziella. Mala nenavadna kolesa so bila priljubljena modna muha v tedanjih časih. »Dva si zložil na zadnji sedež fička, povabil kakšno deklico, pa si šel na morje.« Dragovo življenje je dobesedno prežeto s kolesi – predvsem Rogovimi. Leta 1971 je namreč dobil službo v tovarni Rog, ko je kot 19-letni mladenič začel kot gumar oziroma na poziciji montaž zračnic.
»Delali smo po sedem ur in pol, vmes je bil čas za malico, izmenjevali smo se v dopoldanski, popoldanski in včasih nočni izmeni. V montaži sem delal na vseh možnih pozicijah in nato napredoval tudi do položaja mehanika in pozneje vodje oddelka. Vzdušje v tovarni je bilo enkratno! Takrat je bilo čutiti tovarištvo, veselje na delu. Ljudje so imeli službo in redno plačo. Razmerje v plačah med navadnim delavcem in direktorjem je bilo ena proti štiri ali pa še manj.«
Med kolesi s 26- in 28-palčnimi obroči z zavoro torpedo (kontro) so bili manjši ponyji primerni tako za mladino kot za odrasle. Prav zato so bili tako priljubljeni in razširjeni. Pozneje, z intenzivnejšim prihodom avtomobilov na ceste, je trend kolesarstva nekoliko upadel, vendar se v zadnjih letih ponovno obuja. »V delavnici opažam, da so ponyji med mladino spet popularni. Pride takšna moda. Neki čas smo nosili dolge lase, potem je prišel trend mini kril pa bikink. Tako so spet moderni ponyji.«
Požen' ga, hudiča, na vrh Vršiča
Priljubljenost teh koles so prepoznali tudi organizatorji nedavne dirke na Vršič Goni Pony. Ta je nastala pod okriljem Red Bulla, ki je že večkrat za potrebe svojih kampanj posegel po slovenski tradiciji – obudili so denimo tekmovanje s pležuhi in organizirali težavnostni tek po skakalnici velikanki v Planici.
Na dogodek, ki je zahteval premagati 13,6 kilometra dolgo pot na vrh Vršiča, se je prijavilo zavidljivo število tekmovalcev – na startu v Kranjski Gori se je zvrstilo 284 lastnikov ponijev. Najhitrejši je vrh 800 metrov višje dosegel Jeseničan Lenart Noč, ki je za vzpon potreboval pičlih 47 minut (organizatorji so pričakovali, da bodo tekmovalci potrebovali približno dve uri).
Neuničljiva kolesa
V prostorih nekdanje tovarne Rog so sprva predelovali kože. Šele po drugi svetovni vojni, leta 1951, so začeli s proizvodnjo koles. Njihovi uporabniki še danes poveličujejo omenjena slovenska kolesa. Uporabnik iz Sarajeva v naključni klepetalnici pojasnjuje, da že 34 let vozi Rogova kolesa. Z zadnjim ponyjem je v 12 letih prevozil več kot 10.000 kilometrov, na cedilu pa ga ni pustil skoraj nikdar. Z rednim vzdrževanjem so ta kolesa skoraj neuničljiva, zatrjujejo tisti, ki prisegajo na kakovost zlatih časov.
Ko se je pozneje uvoz v Jugoslavijo nekoliko sprostil, so ljudje začeli uvažati kolesa iz Trsta in Gorice. »Spet je veljalo načelo »zakaj ne bi imel boljšega avtomobila od sosedove stoenke«. Vendar so Italijani znani po lepotičenju, takšna pa so bila tudi kolesa – lepa, vendar nekvalitetna, vsaj tisti nižji in srednji razred,« poudarja Drago.
Rog je vrata na Trubarjevi cesti zaprl leta 1991, ko so proizvodnjo zaradi visokih stroškov preselili v Letališko ulico. Tri leta pozneje je tovarna dokončno propadla. Drago ocenjuje, da so jih čas in konkurenca povozili predvsem zaradi zastarelih idej. Še vedno so namreč izdelovali cestna kolesa, čeprav so na trgu začela kraljevati gorska in boljša cestna z več prestavami. »Pri nas smo še vedno vse stavili na zavoro torpedo. Tehnologom nismo mogli dopovedati, da bi sledili tehnološkim trendom. V tistih časih, leta 1981, sem tudi zapustil Rog in leta 1988 začel sestavljati iz Kitajske uvožena kolesa hermes.«
Kriva je politika
»Tako kot je za zaprtje Roga v veliki meri kriva politika, nas ta omejuje še danes. Z drugim letom bodo obvezne davčne blagajne. Primoran bom zapreti delavnico, saj pri svojih 62 letih nimam ne znanja ne volje, da bi se ukvarjal še z računalniki. To je tako, kot če bi Martinu Krpanu dali motor namesto kobilice – to ne gre, ker tega ne obvlada. Koliko je takšnih, kot sem sam, ki bodo zaradi novih ukrepov morali zapreti dejavnost?« se priduša Drago.
Leta 2008 so znamko Rog prodali. Za »peti paket«, v katerem so bili blagovna znamka Rog, montažna linija, zaloge koles in zaloge materiala, je podjetje Gama leta odštelo takratnih 50 milijonov in 500.000 tolarjev (210.732 evrov).
