»V službi sem nenehno pod stresom. Zahteve so vedno večje, stalno, tudi doma, pa je navzoč strah, da bo podjetje propadlo ali da bom izgubil službo,« toži delavec, zaposlen v komunikacijski dejavnosti. Osebni zdravnik mu je pred leti diagnosticiral panične motnje, tem se je lani pridružila tudi depresija: »Nimam še 45 let, pa sem že povsem na psu.« Zaradi zdravstvenih težav je vse pogosteje na bolniški.
»Človek ni več vrednota«
Po ugotovitvah raziskave Evropske agencije za varnost in zdravje (EU-OSHA) iz leta 2013 so pogosto pod stresom skoraj tri četrtine slovenskih delavcev, kar je bistveno več, kot znaša povprečje EU (51 odstotkov). Še višje številke navaja raziskava o psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu iz leta 2012 Aleksandre Kanjuo Mrčela in Miroljuba Ignjatovića z ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV). Po njej naj bi bilo pod stresom skoraj 80 odstotkov slovenskih delavcev, 40 odstotkov pa naj bi jih tožilo zaradi izgorelosti in kronične utrujenosti.
Marija Molan s kliničnega inštituta za medicino dela meni, da so podatki pretirani. Po njeni oceni je pod stresom na delovnem mestu le petina do tretjina delavcev, pa še ta delež je morda previsok. »V podjetju je normalno, da je pod stresom, ki lahko nastane zaradi različnih okoliščin, okoli deset odstotkov zaposlenih. Vse, kar je več od 20 odstotkov, pa ni dobro,« pravi Molanova. Podatkom, da je stresa pri nas več, kot znaša evropsko povprečje, verjame, razloge pa pripisuje tranziciji iz socializma v kapitalizem.
Raziskava o psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu ugotavlja, da skoraj polovica slovenskih delavcev trpi zaradi živčnosti, slaba tretjina zaradi težav s spanjem in mišične napetosti, vsak deseti zaradi depresije. Molanova meni, da se posledice stresa še bolj kot pri duševnih odražajo pri somatskih boleznih, saj so te v našem okolju bolj sprejemljive. »Kažejo se kot glavoboli, pri težavah s ščitnico, želodcem, v končni fazi tudi s kapjo,« pravi Molanova, ki opozarja, da je najbolj nevaren dolgoročni stres.
Pridni, a neproduktivni
Iz raziskav lahko sklepamo, da smo Slovenci nadpovprečno pridni in zavzeti za delo (po podatkih Eurofounda iz leta 2014 smo po intenzivnosti dela na 3. mestu v EU), a nam to ne pomaga kaj prida. Slovenija je namreč še naprej močno podpovprečno produktivna in konkurenčna. Kaj je torej narobe?
»Delo v slovenskih podjetjih očitno ni dobro organizirano. Delati bi morali manj, a pametneje,« meni Aleksandra Kanjuo Mrčela, ki pretirane delovne obremenitve in čedalje pogostejši stres pripisuje slabim menedžerskim odločitvam v podjetjih. Samo Hribar Milič, generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), odgovarja, da so takšne trditve zelo posplošene: »Res je sicer, da k povečanemu stresu in izgorelosti pripomorejo tudi slabe odločitve v podjetjih, vendar je treba pri tem upoštevati tudi številne druge okoliščine – previsoke davčne obremenitve, plačilno nedisciplino, pomanjkanje naročil. V razmerah, ko podjetja ugašajo, je tudi več stresa.«
Zaradi stresa ob dobro milijardo na leto
Poleg zdravstvenih ima neobvladovanje stresa tudi ogromne ekonomske posledice. Stresu kot glavnemu razlogu za odsotnost z dela je namreč mogoče pripisati kar 50 do 60 odstotkov vseh izgubljenih delovnih dni v Sloveniji – teh je bilo lani po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje nekaj več kot devet milijonov, skupni letni stroški države in delodajalcev pa po oceni GZS znašajo od 750 do 800 milijonov evrov. Če k temu dodamo še manjšo produktivnost, fluktuacijo zaposlenih, programe socialnih pomoči, naj bi skupni ekonomski stroški stresa na delovnem mestu v državah EU po nekaterih ocenah znašali med 3 in 4 odstotki BDP na leto. To bi za Slovenijo pomenilo približno 1,2 milijarde evrov ali okoli 1300 evrov na zaposlenega.
Kljub alarmantnim podatkom Klemen Podjed z Inštituta za produktivnost ugotavlja, da se velika večina podjetij in organizacij v Sloveniji s promocijo zdravja in upravljanjem stresa na delovnem mestu sploh ne ukvarja. Pa čeprav, dodaja, je vlaganje v zdravje eno najbolj donosnih vlaganj: »Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu navaja, da se vsak vložen evro v promocijo zdravja na delovnem mestu v treh do petih letih prek zmanjšanja stroškov bolniške odsotnosti, fluktuacije, višje produktivnosti in drugih učinkov povrne tudi do petkrat.« Programi promocije zdravja bi po njegovem morali vključevali oblikovanje posebne skupine za zdravje v podjetju, razne tečaje in delavnice, redno komunikacijo med zaposlenimi in vodstvom, pohvale in spodbude, več skupinskega dela.
Molanova meni, da je promocija zdravja sicer koristna, še precej bolj pa bi po njenem zalegla drugačna organizacija dela: »Preživetja podjetja dolgoročno ne omogočajo rezi stroškov, ampak vlaganje v ljudi.« Kot model prihodnosti predlaga zadružništvo, ki z udeležbo pri soodločanju in dobičku zvišuje motivacijo zaposlenih: »Če samo zvišujemo intenziteto dela in izvajamo pritiske na ljudi, hkrati pa jim ne omogočimo samorealizacije in avtonomije pri delu, ne bodo mogli delati niti približno toliko, kot zahtevajo in bodo še zahtevale pokojninske reforme.«