A vse skupaj vendarle ni poteklo tako gladko: zaradi vztrajanja nekaterih akterjev – predvsem Združene levice in Mladine – se je prilika o privatizaciji za hip pretvorila v priliko za politiko, v priložnost, da se abstraktno nasprotje med podporo in nasprotovanjem privatizaciji pretvori v konkretno politično dilemo, v kateri se morajo odločiti tudi tisti, ki se raje ne bi odločili: je v procesu, ki se kaže kot nepovraten, vendarle mogoče intervenirati?

Kar zadeva akterje, ki so bili že pred tem jasno opredeljeni, v teh tednih sicer nismo mogli videti česa bistveno novega. Tako kot je bila Združena levica že prej in že v drugih primerih iz enakih razlogov proti, je tudi neoliberalni »za« sam po sebi ostal isti »za«, oblikovan po modelu argumentacije, ki ga je pred časom formuliral ekonomist in sodelavec društva Svetilnik Anže Burger: »Telekom je potrebno prodati, ker ni nobenega razloga, da se Telekom ne bi prodal.« Pozicija, ki si napor iskanja pozitivnih argumentov prihrani z vpeljavo nujnosti, je seveda ostala imuna proti vsem razlogom proti prodaji. Dogovarjanje Cinvena z Deutsche Telekomom? Natolcevanje. En sam ponudnik, ki je konkurenca samemu sebi? Pač, očitno ostali nočejo kupovati starega železa. Prenizka cena? Nobena cena ni prenizka ali previsoka, ceno vedno določa vsevedni Trg.

Pa vendar, ko je na skupni seji parlamentarnih odborov za finance in gospodarstvo, sklicani na zahtevo Združene levice, problem Telekoma postal neposredna politična tema, se je v politike iz mesa in krvi, ki ne znajo biti modro tiho, morala utelesiti tudi sicer eterična in nadzemska neoliberalna pozicija.

Rezultat je bil, jasno, absurden. Ker bi se v zagovoru prodaje konkretnemu kupcu – ki je na celem širnem svetu prostega trga edini, ki je za odvoz starega železa pripravljen celo plačati – namesto na strateškost morali opreti na njegovo popolno neprištevnost, s tem pa bi se de facto znašli med navijači goljufive države, ki je uspela prevarati Trg, jim ni preostalo drugega, kot da se zatečejo v afekt.

Da so se med neštetimi postopkovnimi predlogi znašli tudi takšni, da se seja zaradi »dokazane« korelacije med govorom o Telekomu in padcem vrednosti njegovih delnic preprosto prekine (Jernej Vrtovec) ali vsaj zapre za javnost (Ljudmila Novak), pri čemer že prvi, do konca škandalozni predlog, le za las ni bil izglasovan, pa ne govori le o njihovih privatnih predstavah o tem, kaj je demokracija, temveč ponazarja realno (pa čeprav nekoliko zaigrano) paniko sistema, ko se na mizi znajde nekaj, kar bi se moralo dogajati pod mizo.

A spet, vse skupaj bi se na tej točki lahko končalo, če bi nadzorni svet SDH že v prvo ravnal tako, kot so od njega pričakovali. Politizacija problema Telekoma bi ostala nebistvena zastranitev, ki bi priliko o privatizaciji sicer nekoliko začinila, dilema, ki jo je vzpostavila intervencija z levice, pa se samih vrhov oblasti vendarle ne bi dotaknila. Na vprašanje, ali je mogoče poseči v na videz nepovraten proces, bi vlada lahko odgovorila z jasnim »ne«: to ni mogoče, ker se namesto nas odloča avtonomna inštitucija.

Ko pa se to ni zgodilo, je bilo nepovratnost iz realnega dejstva nujno preobraziti v ekspliciten moralni problem. Takrat smo se zavezali in nemoralno bi bilo, če tega zdaj ne bi storili. Res je, mogoče bi bilo poseči v nepovratnost, a to ne bi bilo lepo – zato bomo zadevo pretehtali in skušali dokazati, da smo bolj apolitični od sedanjih nadzornikov SDH. »Zdaj je še veliko bolj očitno, da ta tako imenovana neodvisna institucija, ki v tem primeru prelaga odgovornost na vlado, nujno potrebuje temeljito prenovo,« je v tem slogu samega sebe spet predstavil Miro Cerar.

A če je kdo vendarle pričakoval, da bo vlada na nedeljski seji sprejela neposredno odločitev, se je motil. V okvirih privatizacijske morale sicer lahko vemo, kaj je prav in kaj ne, a tega ne smemo napraviti sami, temveč se moramo še enkrat več potuhniti in se reducirati na čisti nič – le na ta način veliki Drugi ostane cel ter prav tako kot mi tudi sam odrešen muk svobodne presoje. In dejansko, ko bo čez nekaj dni sprejeta odločitev, je sploh ne bomo izkusili kot odločitve. Kot je želela prilika, nam bo uspelo ukaniti čas ter Telekom prodati, kot bi ga prodali že davno.

Da se je sistem v isti gesti, ko se je razprl, še za stopnjo bolj zaprl, nas ne sme presenetiti. Pa vendar, čeprav se morda počutimo kot impotentni bedaki, moramo misliti naprej. Ko »strateški kupec« postane finančni sklad, nam mora postati jasno, da ni problem Cinven, temveč sama ideja, da bi v pogojih imperativne privatizacije lahko našli po srcu dobrega strateškega kupca. Pojem strateškega kupca je v naših razmerah postal oksimoron – nekaj takega kot »predsednik vlade Miro Cerar«.