»Pozdravljeni, upam, da ste moje sporočilo prejeli pravočasno, saj ga pišem v bolečinah. Se opravičujem, da vas nisem že prej obvestil, da odhajam na pot v Manilo, torej na Filipine, saj sem se za to odločil zadnji trenutek. Program je bil uspešen, vendar se je potovanje spreobrnilo v katastrofo. Medtem ko smo si ogledovali znamenitosti, so nas v parku oropali. Vse, kar sem imel pri sebi, torej tudi denar in mobilni telefon, so mi vzeli. Na koncu so me še porezali po nogi,« sem pred spanjem požiral besede, zapisane v angleškem jeziku. Zgodba je dobivala dramaturški lok: »Obrnil sem se že na veleposlaništvo, vendar si z njihovim odzivom nisem imel kako pomagati. Že vnaprej se vam opravičujem, če vas obremenjujem s svojimi problemi. Kmalu imam povratni let, vendar sem brez denarja, da bi poravnal stroške hotela. Dokler pa tega ne bom storil, me bo direktor hotela zadrževal v njihovih prostorih. Zato vas naprošam, da mi pomagate z denarjem. Obljubim vam, da vam ga bom vrnil takoj, ko priletim domov. Sporočite mi prosim, če mi lahko pomagate. Igor Trilc.«

Ne glede na to, da za Igorja Trilca nisem slišal še nikoli v življenju in da Slovenija na Filipinih nima svojega veleposlaništva, sem bil rojaku na drugem koncu sveta, ki se je v tako težkih trenutkih spomnil prav name in me v bolečinah ogovoril celo v angleškem jeziku, seveda pripravljen pomagati. Da se na Filipinih spopadajo z visoko stopnjo pouličnega kriminala in ropov, med drugim piše tudi na spletni strani slovenskega zunanjega ministrstva. Odpisal sem mu. In kmalu prejel novo sporočilo.

»Res sem vesel, da ste se odzvali. Vse, kar rabim zdaj, je 1900 ameriških dolarjev. Cenil bom vsakršen znesek, ki mi ga boste namenili, in obljubljam vam, da vam bom denar vrnil. Nakažete mi ga po sistemu Western Union. Tukaj so podatki, s katerimi lahko opravite transakcijo: Ime prejemnika: Igor Trilc. Naslov prejemnika: 1618 hiron street Cruz 1004. Država: Manila, Filipini. Javite mi številko transakcije in podatke pošiljatelja, da bom lahko dvignil denar s potnim listom. Sporočite mi tudi, kdaj boste na poti v banko. Igor.«

Babice vedo, da je treba vsakogar, ki potrebuje pomoč, povabiti v stanovanje. Vendar preden sem se v tej vročini odpravil na banko, sem Igorja Trilca (identiteta je zakrita) vseeno raje poskusil najprej dobiti po telefonski številki, ki sem jo našel na spletu. Zveza je bila nekaj časa zasedena, ko pa se je vzpostavila, je bil sogovornik na drugi strani linije slišati zdrav in na varnem. »Sem v Ljubljani. Še nikoli nisem bil na Filipinih. Zadeva je izpadla tako resnična, da so me o vdoru v elektronsko pošto že obvestili znanci. Nimaš kaj, to se dogaja, iz tega ne bi delal drame,« me je pomiril Igor.

V globalno vas je prišlo poletje. Z njim pa pozitivne zgodbe in sveže kumarice.