Usoda je hotela, da je deček, ki mu je bilo namenjeno postati notoričen moški, prejel notoričen priimek: Brand (znamka). Britanec Russell Brand, ki je prejšnji četrtek praznoval štirideset let, je v svoji še ne petnajstletni karieri po pravilih popkulturne osmoze prešel vse pojavne oblike: od narkomana prek igralca, voditelja, komika, duhovnega sektaša do levičarskega političnega aktivista, ki pravzaprav nikoli ne voli.
Brand seveda ne bi mogel postati znamka, če v vseh pojavnih oblikah ne bi žarčil samega sebe, če v vsem, kar počne – razen kot, priznajmo si, igralec – ne bi bil odličen in nepredvidljiv. Pa vendar, če bi bil zgolj presneto bister, hiter, duhovit, iskren in dandijevski, bi v medijskem vesolju preprosto utonil. Če bi se ob tem zanašal na obvezno usnjene oprijete hlače in do popka razprte majice, bi bil njegov preboj zahteven projekt. Šarm in obilno zaledje oboževalcev včasih nista dovolj. Kazalo je, da ga bomo pozabili, kakor ga je pozabila njegova hipna žena, pop izvajalka Katy Perry, ljubezen njegovega življenja za obdobje 2009–2011. Pa se je na prelomu leta 2013 kot Conchita dvignil iz pepela in svoj priimek dokončno upravičil. Brand je postal celostna znamka s presenetljivim odkritjem boga, s katerim misli popolnoma resno, in z nedavno izdano knjigo Revolucija, smrtno resnim besedilom o družbenopolitičnih spremembah, ki nas čakajo.
Tudi človek v usnju lahko ima globino
Da se Brand, nekdaj voditelj podeljevanja nagrad MTV in preseksani lik v komediji Pozabi Saro, preraja, je postalo jasno leta 2013. V začetku leta je na spletu zaokrožil videoposnetek z naslovom Urbani jogiji, v katerem Brand odgovarja na različna z duhovnostjo povezana vprašanja, pod katera se je podpisal newyorški jogijski guru Eddie Stern. V hollywoodskem domu, ki ga je medtem prodal, med nacejanjem z vodo (!) Brand prizna, da v svojem vsakdanu nameni več časa jogi kot seksu (!), in doda, da joga na človeka deluje mnogo bolje kot droge, seks in McDonald's.
Nekajmesečno izkušanje pristnega življenja, podprtega z izjavami o povečani pozornosti in zmožnosti sočutja, se je nadaljevalo v članku za Guardian, posvečenem preminuli železni lady, Margaret Thatcher. Iz besedila je najprej štrlela Brandova virtuozna angleščina, nato pa je zaštrlelo še njegovo veliko srce, ki se nad smrtjo torijske čarovnice ni navduševalo: »Če ste nasprotovali idejam Thatcherjeve, ste jim verjetno nasprotovali zaradi pomanjkanja sočutja, ki je pravzaprav samo beseda za ljubezen. Če je ljubezen nekaj, kar cenite, je iz smrti težko sestaviti veliko veselja, četudi gre za smrt sovražnikov.«
Podobno so v istem časopisu zazveneli tudi njegovi prispevki ob smrti Robina Williamsa in Philipa Seymourja Hoffmana. Ker je Russell še nedavno živel na amfetaminsko-opiatskem robu, se je s pokojnima igralcema lahko poistovetil. Pozna pritisk samouničevalnega gona, ki pa ga ni dovršil le v narkomaniji, temveč tudi v zadajanju poškodb samemu sebi, bulimiji in včasih nevarnemu promiskuitetnemu življenju. Pred letom svoje renesanse je vstopil v rehabilitacijski proces in kos »pizdunske« preteklosti pustil za seboj. Kakor je zapisal v prispevku za New Statesman: »Skozi transcendentalno meditacijo dvakrat na dan čutim radost božjega... Povežem se z brezmejno zavestjo, ki ni v nikakršni oprijemljivi zvezi z mojimi mislimi, strahovi ali željami.«
Crescendo preobrazbe, prvi del: televizija
Brand se na poti svoje preobrazbe ni zataknil v duhovnosti. Če bi se, ne bi bil nič drugačen od kabalistke Madonne, jogistke Gwyneth Paltrow ali podivjanega scientologa Toma Cruisa: len. Obupani najdejo, pogumni iznajdejo, bi lahko bil novi Brandov moto, saj je samega sebe ponastavil kot anarholevičarja, zaverovanega v utopijo ljubezni in dajanja. Prva epizoda iz njegovega družbeno ozaveščenega početja vključuje serijo spletnih oddaj (najdete jih na youtubu), imenovanih The Trews (skovanka angleških besed truth ‘resnica’ in news ‘novica’), v katerih se je obregnil ob Isis, škotsko neodvisnost, dileme globalnega segrevanja in drugo.
Več kot enajst milijonov ogledov pa je bil deležen posnetek zvezdnikovega pogovora z BBC-novinarjem Jeremyjem Paxmanom. Ena izmed pogosto citiranih Brandovih izjav, rojenih tistega večera, se glasi: »Ne volim zaradi indiference in utrujenosti in izčrpanosti, ki so jo povzročili laži, izdaje, zavajanja političnega razreda, ki se odvijajo že več generacij in so dosegla vrelišče z odtujenim, razočaranim, pobitim spodnjim razredom, ki ga politični sistem ne predstavlja. Torej voliti pomeni zamolčano sodelovanje s tem sistemom.« Izkušeni Paxman v svojem zasliševalskem prijemu ni popustil: »Zakaj ga torej ne spremenite? Zakaj ne začnete tako, da volite?«
Pomembna moža v razpravi nista prišla do odgovorov ali končne rešitve glede vprašanja, kakšen bi bil lahko svet, ki ne bi bil, po domače povedano, beden. Na koncu razprave pa je Brand zastrašujočega Paxmana vendarle povabil na svojo stran: »Ali se vi ne dolgočasite? Ali se ne dolgočasite bolj kot kdo drug? Ali se niste pogovarjali z njimi, leto za letom, se naposlušali njihovih laži, njihovih nesmislov? Potem pride ta, potem pride oni, toda problem se nadaljuje? Zakaj bi še naprej prispevali k tej fasadi?«
Crescendo preobrazbe, drugi del: knjiga
Nesklepčni televizijski dogodek je Branda ustoličil kot legitimnega političnega misleca, kot glas brezpravnih in hudo naveličanih ljudi. Konec leta 2014 je namesto sklepa izšla knjiga Revolucija, ki jo čez slaba dva tedna dobimo tudi v slovenskem prevodu (za založbo Sanje jo je prevedla Polona Glavan). V knjigi se Brand na značilno pobalinski način zavzema za enakopravno in pravično družbo, poziva h korenitim reformam in k temeljitemu premisleku konformizma. Opozarja, da še imamo nekaj takšnega, kot je politična izbira. Kapitalizem je ideja, v katero smo se odločili verjeti, in kakor smo se odločili zanj, tako se lahko odločimo za kaj drugega. »Če od kapitalizma pričakujemo, da se bo kar nenadoma vedel drugače, je to tako, kot bi od mikrovalovne pečice pričakovali, da nam od zdaj naprej pere avto,« zapiše.
Drugačen sistem predvideva veliko dela tako na ravni skupnosti kot na ravni intime. Zaveda se, da mora svoj egoizem še malo obrzdati, saj se pogosto zaloti pri misli o lastnem junaštvu, ko se vidi, kako postane »mešanica Kristusa in Cheja Guevare«. Dobro je, da se trudi biti manj sebičen, upamo pa, da ne bo izgubil svojega humorja. Če se bo držal maksime Johna Cleesa, da resnosti ne gre zamenjevati z resnobo, je na varnem. Morda se mu v tem pridruži še kakšen slovenski politični aktivist.
