»Prebral sem in sem pozabil... Videl sem in sem si zapomnil,« v teh dneh po središču prestolnice sporočajo zastavice Hiše eksperimentov. Hkrati to potrjujejo tudi njihove najrazličnejše mini znanstvene dogodivščine, ki so jih znova pripravili v okviru zdaj že tradicionalnega Znanstivala. Kaj se zgodi, če mešanici kisa in olja dodamo sodo bikarbono? Kako balonček spremeni obliko, če ga potopimo v ozek stolpec z vodo? Kaj povzroči šumeča tableta v balonu, ko prilijemo malo vode? Kaj se zgodi, če zmešamo modro in rdečo tekočino? To je le nekaj vprašanj, ki so včeraj na ljubljanskih trgih in mostovih dobila ne le odgovore, ampak tudi celovito razlago o z njimi povezanih fizikalnih lastnostih in pojavih. In to seveda na zelo zabaven način.
Ena ali druga razlaga?
»Vakuum!« so osnovnošolci zadovoljno vzkliknili, ko so še pred demonstratorjevo razlago ugotovili, zakaj voda ni ušla iz kozarca, obrnjenega na glavo in prekritega s plastiko. »Ste se kdaj vprašali, zakaj balon tako glasno poči?« pa jih je na drugi strani na balonologiji izzval Gorazd Planinšič in v hipu ukradel vso njihovo pozornost. Je to zaradi gume ali zato, ker molekule zraka, ki so stisnjene v balonu, naenkrat zdivjajo ven? »Pa dajmo tako kot znanstveniki narediti poskuse, da ovržemo eno ali drugo razlago,« jih je pozval sicer profesor na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Najprej so z žebljičkom počili plastično vrečko, ki ni oddala nobenega zvoka, potem pa so raztegnili še gumo in ta spet ni povzročila nobenega poka. »Potrebujemo zrak in gumo!« se je posvetilo deklici Mili v prvi vrsti, demonstrator pa jih je počasi pripeljal do sklepa, da je zelo pomemben način, kako počimo balon. »Saj vse veste!« je bil presenečen Planinšič, ko so mu predlagali, naj še enkrat napihne vrečko in jo poči z roko. To je na koncu tudi uspelo in potrdilo obe razlagi.
»Pomembno je, da hodimo okrog z odprtimi očmi, da razmišljamo in da imamo ideje,« je na koncu svoje znanstvenike za en dan radostno pohvalil soustanovitelj Hiše eksperimentov. Kolikor pozna centre znanosti v tujini, je pri njih večinoma cilj znanstvenih šovov zabava, manj pa je spraševanja, zakaj se je nekaj zgodilo. »Pomembno je, da poslušalci sami pridejo do razlage, ne pa, da jim samo golo razlagam. Pri znanstvenih šovih moraš imeti humor, nekaj nepričakovanega, če zraven vključiš še nekaj, kar bo občinstvo znalo povezati s predhodnim znanjem, pa stvar postane še zanimivejša kot samo čarovnija,« je prepričan Planinšič.
Otroci so bolj spontani
»Znanost ni samo sedenje v laboratoriju in izpolnjevanje obrazcev, ampak je lahko zelo zabavna,« je včeraj strnila tudi Sabine Lasinger iz Avstrije, ena izmed udeleženk mednarodne šole za izdelavo znanstvenih šovov Inspire, ki jo zadnja tri leta pripravlja Hiša eksperimentov. Pa je v Ljubljani dobila navdih za svoja predavanja otrokom? »Da, res je bilo navdihujoče,« je priznala po koncu svojega znanstvenega šova, ki ga je prvič predstavila na Znanstivalu in že komaj čaka, da ga bo ponovila pred otroki v domovini. Tako Planinšič kot Lasingerjeva pa sta se strinjala, da je najmlajše prav užitek učiti, saj so pri svojem razmišljanju veliko bolj spontani. »Pri starejših se takoj vidi, da so ukalupljeni. V odgovor dobiš tudi nekaj, česar sploh ne razumejo.«