Pri vseh treh zgodbah gre za novo, morda tokrat res zadnjo delitev kart z mize slovenske tranzicije. Ta se je leta 2013, ko je država »sanirala« banke in pod pritiskom Bruslja sprejela seznam podjetij za prodajo, v resnici začela znova. Predkrizne menedžersko-bančno-politične naveze so zamenjali novi igralci, ki sami ali v (ne)načelnih koalicijah s »starimi silami« pobirajo plen. To počenjajo bodisi kot novi lastniki podjetij oziroma terjatev bodisi kot le podizvajalci drugih, precej večjih igralcev. Poslovni sistemi, ki so krizo brez prevelikih težav preživeli, zdaj na veliko kupujejo. Spet drugi, pravijo dobro obveščeni, naj bi v naložbe skušali preliti denar iz spornih poslov iz preteklih let. Ob iluziji dokončnega gospodarskega okrevanja in navidezni politični stabilnosti smo priča prerazporejanju premoženja, ki po obsegu presega orgijo iz obdobja 2005–2007.

Če je takrat Janez Janša ta proces usmerjal, si ne gre delati utvar, da tega osebe z vrha vlade v navideznem kaosu, ki ga izkoriščajo »prosti strelci« z notranjimi informacijami, ne počnejo tudi danes. Jasno je, da med novimi centri moči vse pomembne procese v državi narekuje os Mramor-Dragonja-DUTB. Minister za finance je vedel, zakaj je za imenovanje svojih ljudi v vrh slabe banke žrtvoval razpis za nadzornike Slovenskega državnega holdinga (SDH). Kdor namreč obvladuje DUTB, ima pod nadzorom tudi državo. A tamkajšnja nordijsko-slovenska posadka, vajena nemotenega (raz)prodajanja terjatev izbranim kupcem, si je pri Savi privoščila (pre)več napak v korakih. Če k temu dodamo napovedani rubež delnic Istrabenza Turizma, na katerem DUTB sploh nima zastavnih pravic, je sum, da motivi za naskok na obe turistični diviziji presegajo željo po njunem boljšem upravljanju, še toliko večji. Sploh ker so potezi DUTB, ki je prehitel vladno odločanje o prihodnjem statusu državnih turističnih naložb, zeleno luč prižgali nekateri ključni možje te vlade.

V vsakem primeru je DUTB duetu Mramor-Dragonja, še najbolj pa Miru Cerarju, naredil medvedjo uslugo. Delo slabe banke se bo pod drobnogledom znašlo v najtežjem tednu kratke politične kariere predsednika vlade. Vlada je namreč od nadzornikov SDH, že vnaprej obsojenih na zamenjavo, na mizo dobila vroč krompir odločanja o prodaji Telekoma po ceni, precej nižji od pričakovane. S tem se je žoga v vedno bolj absurdni igri prelaganja odgovornosti vrnila na Gregorčičevo. Cerar je vpet med številne pritiske in interese. Naveza Židan-Han želi vedno bolj razočaranemu članstvu vse manj potentne SD pomahati s kakšnim oprijemljivim iztržkom (so)vladanja. Za »staro levico« je Telekom simbol vojne proti privatizaciji. Tudi njeni zagovorniki imajo pri prodaji britanskemu Cinvenu težavo z iskanjem ekonomskih argumentov. Masaži javnega mnenja je tako najbrž namenjena tudi vključitev EBRD, ki ima tesne povezave s finančnim ministrstvom in DUTB, v dogovore s kandidatom za nakup Telekoma.

Četudi bo Cerar Telekom in Savo preživel brez prevelikih političnih prask, na njegovem dvoru v naslednjih mesecih nič več ne bo tako, kot je bilo. Zdi se, da začenja politična moč do zdaj nezamenljivega Mramorja vendarle počasi kopneti. In da utegne Cerar ob naslednji »Savi« njegov položaj celo predčasno zapleniti.