Dandanes je Puškin na Slovenskem ustvarjalec, čigar knjige so na najvišjih – najčastnejših, a seveda tudi najtežje dosegljivih – policah. Nekaj dolžnostnega branja v skladu s šolskimi programi, ki je ena od literaturo najbolj uničujočih oblik prisilne recepcijske mobilizacije, se zdi kreatorjem tukajšnjega antihumanističnega miselnega podnebja več kot dovolj. Verjetno zato, ker je Puškin skrajno subverziven avtor – saj v prvi verziji šestega poglavja Jevgenija Onjegina brezobzirno napada po brezmadežnosti hlepeče sodnike kot »pričkarje neslane«. Cenzura imperatorja Nikolaja I., ki je na tem mestu očitno zakinkala, si je lahko oddahnila šele ob naslednji, bolj zgoščeni avtorski varianti. A nesreča nikoli ne počiva: ko se je Peter Iljič Čajkovski odločil Puškinov roman v verzih uporabiti za osnovo opere, se je njegov libretist Konstantin Stepanovič Šilovski v ariji kneza Gremina naslonil prav na stihe, ki so brezsramno prožili puščice v sodstvo.

A vsemu temu navkljub je prvak ruskih večnih sopotnikov pri nas zelo aktualen. Slovenija, ki se opoteka od zazrtosti v zdaj eno, zdaj drugo magično karto – ključ do rešitve iz vseh rev in težav se je včeraj najdeval v prigrabizaciji, danes v razdeljevalni revoluciji, jutri pa se utegne v kakšni impotentni resoluciji ali celo v intelektualni prostituciji –, je zelo blizu temu, da bo Herman postal njena alegorija. Drži pa, da so trojka, dama in as prispodoba ne le za posamezne teme, temveč tudi za različne sektorje življenja. Enkrat se nam je vsem ukvarjati z gospodarstvom, drugič z demokracijo, tretjič s prodajo belega blaga na športnih naborih... In če je nekoč predsednik jugoslovanske vlade Momir Bulatović – sicer prvak lepih, mladih in pametnih »antifoteljašev« v Črni gori – tarnal, da je težko biti premier v deželi, kjer se vsakdo dojema kot najsposobnejši kandidat za prvega ministra (in selektorja nacionalne nogometne reprezentance), je treba priznati, da pri nas ni nič lažje. Pesniki so zavrgli orfejstvo in postali ločevalci duhov, filozofi zvijačno komentirajo efemernosti, antropologi obujajo nacistične falsifikate zgodovine, sodniki in tožilci so v medijih večje zvezde kot filmski igralci, pedagogi so postali sindikalisti, ekonomisti zdravstveni reformatorji, delavski prvaki kapitalisti, politično zagnani znanstveni direktorji propagatorji zadružništva (kot etapnega koraka na poti v kolhozništvo oziroma agrarni socializem), eksministri specialisti splošne prakse – zaradi česar jih človek ne more več prav dobro ločiti od anonimnežev na domačih spletnih straneh, ki čutijo drugod nepredstavljivo strast po izražanju mnenja o vsaki stvari (ob hkratni odsotnosti težnje po tem, da bi si ga tudi sami oblikovali)…

Povsod v vseodrešujočo, a neprešernovsko »misel eno« veje sveža sapa nekonvencionalnega navdiha! Kot zakleto pa se namesto asa zmerom prej ali slej pokaže nagajivo pomežikujoča pikova dama. Revolucionarneži tako obljubljajo, da ne bodo ponovili napak preteklosti, vendar ob tem še vedno skušajo ljudi obvladovati s širjenjem bojazni – ali celo panike. Kakor so to ljudje počeli že v časih srednjeveških svetih vojn ali v 19. stoletju, ko je po svetu začel štorkljati veliki Marxov strah. Nemara je vera klasičnih humanistov, da so vednosti zapisana bitja pristopnejša pravičnosti kot neuka, naivna, toda poskusi vplivanja na druge z grožnjami ali obljubami o večnem vračanju »nelepih reči« tudi v prihodnosti so pokvarjeni. Navsezadnje so jasen izraz zavedanja šibkosti in neprepričljivosti stališč, ki se jim na tak način hoče zagotoviti zmaga. Svoboda, ki temelji tudi na prostosti pred strahom, o čemer je januarja 1941 spregovoril Franklin Roosevelt, namreč ni le možnost izbire med to ali ono obstoječo stranjo, marveč predvsem neoviranje v ustvarjanju novih, še neslutenih ali nemišljenih pozicij in situacij. Sprememba ne pozna nobene višje ovire od bojazni.

Včasih je veljalo, da moraš to, za kar hočeš, da je narejeno dobro, storiti sam. Zdaj smo stopnico nižje: da se sploh kaj premakne, se je treba zadeve lotiti po receptu Franka Sinatre – »my way«. A takšen pristop, pri katerem je računanje s srečo neizogibno, človeka prej ali slej pripelje v položaj Puškinovega Hermana. Značilno je mož, ki ga znamenita ruska novela odloži v norišnico, sprva več kot zgolj solidno odporen proti hazarderstvu. Šele zožitev pameti ga spelje na usodno pot. Pri nas, kjer se je obrazec Pikove dame utelesil v Jenkovem Jeprškem učitelju, pa gre vse nekoliko hitreje in od vsega začetka brez odpora – naravnost k singularnemu cilju.